Gasparijeve razglednice povezujejo rodove
Ob koncu leta 2022 je izšla izjemna knjiga o Maksimu Gaspariju, ki jo je pripravil, uredil in oblikoval Robert Kužnik iz Studia Zibka iz Cerknice. Pred letošnjo veliko nočjo je izdal pet velikonočnih razglednic (štiri so izšle prvič), kakršne smo za ta spomladanski praznik pisali pred mnogo leti.
Drobne lastovke
»Domoljubje, kot ga je slovenski slikar Gaspari upodobil v svojih delih, da bi v slovenske domove prinesel vrednote in življenje slovenskega naroda, počasi, a vidno zamira,« opozarja Kužnik. »Njegova dela so znana le še starejšim generacijam. Te se spominjajo njegovih znanih in vedno dobrodošlih razglednic, ki so prihajale v njihove domove. Do zdaj so izšle tri knjige o našem slikarju, objavljeni so bili številni članki, pripravljene mnoge razstave in drugo. Pa vendar – ko sem hodil po naših muzejih, sem le tu in tam naletel na delo našega narodnega umetnika. Kje so vsa dela, ki so v velikem številu opisana po člankih, predstavljena po razstavah in katalogih? Je res to vse, kar nam je Gaspari zapustil v svojem dolgem ustvarjanju?«
Avtor monografije Maksim Gaspari – Iz naroda za narod poudarja: »Kot večina Slovencev sem prvi stik z Gasparijem še kot otrok dobil v drobnih lastovkah – razglednicah, ki so ob praznikih prihajale v naš dom od sorodnikov in znancev. Takrat se nisem zavedal, da je umetnik dal svojemu delu globlji pomen za narod.« Pred letošnjo veliko nočjo je Kužnik izbral pet velikonočnih motivov, ki v dveh primerih pokažejo slikovitost cvetne nedelje ter prinašanje butaric in drugega zelenja k blagoslovu v cerkev. Na dveh razglednicah je upodobljen odhod k blagoslovu jedil, peta pa prikazuje velikonočno procesijo.
Idilični žegen
O razglednicah Maksima Gasparija je pisal tudi priznani etnolog dr. Niko Kuret: »Še vse bogatejši kakor božični in novoletni krog je velikonočni krog. Tu je našel Maksim Gaspari obilico hvaležnih motivov. Že cvetne butare je pokazal v vrsti razglednic z različnim ambientom. Tudi ragelj ni pozabil in ne otrok, ki pred cerkvijo – značilno gotska je s fresko sv. Krištofa na steni – Boga strašijo. Konvencionalna sta mrtvi Zveličar v grobu – v cerkvenem božjem grobu – in Žalostna Mati božja.«
Neizogibno je bilo, da se je Gaspari v prazničnih voščilnicah ponavljal, a to ni motilo nikogar.
Kuret dodaja, da razigrana vrsta fantičev, ki raznašajo blagoslovljeni ogenj po domovih, nadaljuje upodobitev velikonočnih šeg: »Sem se uvrščajo še barvanje in pisanje pirhov ter blagoslov jedil. Dekleta z jerbasi na glavi, ko hitijo k blagoslovu ali od njega, so umetniku vedno znova priljubljen motiv. Večkrat je upodobil velikonočno procesijo z vihrajočimi banderi, pokazal pa je tudi, kako jo spremlja pokanje topičev. Žegen je enkratna idila: družina okoli mize zbrano uživa blagoslovljene jedi. Pomladanska razigranost diha iz razglednic, ki kažejo igre s pirhi. Slutnja mlade ljubezni veje iz prizorov, ko dekle daje fantu pisanko v dar.«
Neizogibno je bilo, da se je Gaspari v prazničnih voščilnicah ponavljal. To ni motilo nikogar. Voščilnice so bile Gasparijeve, to je bilo dovolj. In še dandanes so te razglednice prisrčna vez med ljudmi, saj se je znal umetnik tako vživeti v ljudsko čustvovanje, da jim razmik med časom nastanka in današnjostjo ni zbrisal pričevalnosti in priljubljenosti; mnogim med nami so celo ljub spomin na dni mladosti. In kakor lastovke pomlad, tako naznanjajo te pisane sličice bližajoče se praznike. Podatek ankete Slovensko javno mnenje 1986 pravi, da skoraj 80 odstotkov Slovencev praznuje božič. Za veliko noč odstotek najbrž ne bo nižji.
Romantična nostalgija
»Gasparijeve razglednice so spremljevalke prazničnih dni in topel pozdrav. Saj malce romantična nostalgija po časih, o katerih pojo te razglednice kakor ljudska pesem, še zmerom živi. V hektiki našega časa se ob njih razveselimo, umirimo in odpočijemo, da, rodove povezujejo. Zato sem prepričan, da bo ostala Gasparijeva umetnost spremljevalka tudi prihodnjih rodov — s svojo poezijo in ljudsko preprostostjo, z ljubeznijo do slovenske zemlje in njenega človeka,« je v besedilu sklenil dr. Niko Kuret.
Spomnimo še na govor etnologa prof. dr. Janeza Bogataja ob odprtju lanske razstave o Maksimu Gaspariju v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je slikar nekaj časa redno služboval. »Zaposlitev v Etnografskem muzeju v Ljubljani je prinesla precejšnjo motivno spremembo,« poudarja Bogataj.
»Gaspari se je začel soočati z opredmetenimi pojavi kulturne dediščine, nekaj tudi z njenim nesnovnim delom, z vsem, kar je muzej zbiral in ohranjal. Seveda to niso bili le t. i. muzejski predmeti, ampak tudi slikovni viri, med njimi npr. fotografije, risbe, razna pisna pričevanja, ki so prikazovali vsakdanje in praznično življenje kmečkega življa. Vendar so bili to pojavi, ki so bili v tistem času pogosto le še del različnih zgodovinskih spominov, po Niku Kuretu nezgodovinsko imenovani starosvetni. Del stroke si je prizadeval celo za njihovo oživljanje, kar pa ni bilo najbolj primerno. Življenje se je namreč vedno spreminjalo. Začetki gospodarskega razvoja v takratni meščanski družbi so močno pospeševali spremembe vsakdanjega življenja, podobno, kot se to danes dogaja v še večjem obsegu z globalizacijo. Gaspari je v muzeju spoznaval in restavriral zbirke predmetov in začel z njimi ustvarjati slikovne, likovne zgodbe.«
Je res to vse, kar nam je Gaspari zapustil v svojem dolgem življenjskem ustvarjanju?
Priporočamo
Komentarji:
Priporočamo
