Glas o Dvoru ponesli vse do Turčije (FOTO)
»To je razstava, ki je primerna za vse,« upravičeno ponosno pove Majda Pungerčar, avtorica razstave Na Dvoru ulita umetnost in kustosinja Dolenjskega muzeja. Pripravili so jo ob 130-letnici prenehanja delovanja te Auerspergove železolivarne, ki je delovala med letoma 1763 in 1891. Od ustanovitve leta 1763 so bili njeni lastniki Auerspergi, Turjačani, ki so tega leta od rudarskih oblasti dobili dovoljenje za postavitev plavža in fužine. V Novem mestu je razstava na ogled do 8. februarja drugo leto, videti pa je kaj, saj so zbrali 360 predmetov, 130 jih je na ogled.
»Najstarejši ob pogledu na predmete iz preteklosti pri nas obujajo spomine iz otroštva, za mlajše, tudi otroke, ki se lahko preizkusijo v uporabi oglja, so pripravili precej didaktičnih in digitalnih vsebin, vključno prvič pri nas tudi QR-kodo, s katero vas popeljemo do objektov, ki so na terenu ali pa jih ni več. Pripravili smo tako klasično maketo kot 3D modelirano maketo, kjer lahko vidite, kako je bilo to videti v realnosti,« ubrano nadaljuje Majda, ki je vesela in ponosna, da so skupaj s katedro za livarstvo z naravoslovnotehniške fakultete pripravili tudi triminutni film.
Nikoli pod zemljo
Ni ravno naključje, da je tu zrasla železarna. Lastnik železarne je bila družina Auersperg, ki je imela v lasti tudi številne gozdove, kjer so kuhali oglje, ki ga je bilo zaradi gozdnih posesti na pretek. »Drugi so šli na premog, tu pa so do konca vztrajali pri oglju. Poleg tega je bilo precej železove rude, po kateri je Dolenjska znana že lep čas. So jo pa vedno kopali kot dnevni kop, nikoli pod zemljo,« pove naša sogovornica. Auerspergi so vešče koristili reko Krko, ki je poganjala mehove in kovačijo, Dvor pa je bil zavoljo vsega, kar je naredil in pomenil, vodilno industrijsko mesto daleč naokoli.
Železarna na Dvoru je veljala za največji obrat te sorte južno od Alp. Pametni in preudarni so bili, niso silili na sever, ampak so svoje poslovne (z)veze tkali na zahod in vzhod. Skladišča so imeli tako na Dvoru kot v Trstu in Benetkah, njihovi izdelki so šli do daljne Turčije. Umetnostni zgodovinar dr. Matija Žargi je bil prvi, ki je železolivarno dvignil na piedestal. V Ljubljani rojeni akademik je večino svojega akademskega dela posvetil Suhi krajini, predvsem Dvoru. S svojim raziskovalnim delom je železolivarno na Dvoru postavil v sam vrh tehnične dediščine Slovenije in ji z literarnim delom Železarna na Dvoru ob Krki 1796–1891 postavil tudi knjižni spomenik.
130
let je že od zaprtja.
»Ob raziskovanju je v dunajskih arhivih naletel na prodajni katalog iz časa Auerspergov, točno se je videlo, kaj se je delalo,« poudari Marija in spomni, da je bila železolivarna na Dvoru specifična. »Na Dvoru so bili specializirani za izdelavo litoželeznih izdelkov umetniškega liva. Izdelovali so veliko izdelkov za hišno rabo. Veliko so dali in stavili na estetiko,« nas opozori sogovornica. Ob različnih napravah za industrijo in gradbeništvo so v livarni izdelovali predmete umetniškega liva – svečnike, okrasne krožnike, grbe, likalnike na žerjavico, številne drobne okrasne in uporabne predmete, peči, nagrobne križe ter druge nagrobne spomenike, vodnjake in tudi mostove. Tak primer je Hradeckega most v Ljubljani. Izdelali pa so tudi križe za pokopališče stiških menihov, vodnjaka v Žužemberku in Višnji Gori ter druge večje litoželezne izdelke.
Več kot 700 zaposlenih
Leta 1776 je bilo zaposlenih 300 gozdnih in rudarskih delavcev, leta 1849 že 715, v drugi polovici 19. stoletja pa okoli 700. Največji razcvet so na Dvoru doživeli med letoma 1820 in 1836, ko je bil direktor Ignaz Pantz. Bil je šolan človek, izobražen na področju rudarstva in železarstva. Proizvodnja je doživela drastične spremembe na boljše, vključno z usmeritvijo v železolivarno in izdelke, ki so prinašali tudi višjo dodano vrednost. »S sabo je pripeljal tudi izobražene livarje, modelarje in risarje iz Češke in Avstrije,« pove Marija in poudari, da je šlo za prave umetnike. Ob celotnem uspehu, ki so ga želi livarji z Dvora, ne gre pozabiti na furmane, ki so poskrbeli, da je Dvor dobil material, kot tudi zato, da so izdelke razpeljali po svetu.
V Dolenjskem muzeju povedo, da so dejansko že 70 let zbirali eksponate, ki so tako ali drugače povezani z livarno. Pričakovati je, da zbirka iz Dolenjskega muzeja najde mesto na Dvoru, kamor spada.
Morda bi Dvor zadržal svoj sloves, a mu na roko ni šlo dejstvo, da so dolenjsko železnico speljali drugje, kot so sprva menili ali lobirali v dolini Krke. Železna cesta jih je obšla, čeprav je bila livarna na Dvoru edini večji industrijski obrat v pokrajini in med največjimi na Slovenskem! Niti to ni pomagalo, železnica je šla svojo pot mimo Trebnjega in Novega mesta. »Poleg tega so bile izkoriščene zaloge rude,« pripoveduje Majda o razlogih zatona železarstva na Dvoru, svoje so naredili tudi tehnološko zaostajanje in visoki stroški proizvodnje, vključno z oddaljenimi trgi. Najboljši, teh je bilo precej, so se raztepli po svetu. »Najboljši livarji so šli na Jesenice, hoferji so jih klicali. Po nemško se je reklo Dvoru Hof. Številni so ostali brez dela, Dolenjska je bila agrarno prenaseljena, zato so se začeli množično izseljevanje in odhodi v tujino. Ostali pa so spomini in ponos ljudi na tem koncu v dolini reke Krke.
