BOŽJEPOTNA CERKEV
Glas o uslišanjih se je hitro širil
Le nekaj kilometrov severno od Trebnjega je božjepotna cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu; njen sloves je tako velik, da so ji dolgo pravili dolenjske Brezje.
Odpri galerijo
Cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu pred obnovo
Pravijo, da je bil pred letom 1800, ko je bila tam pozidana prva kapela, zaplaški hrib poraščen z gostim gozdom in grmovjem, kamor je pobožni mož hodil sekat kolje in pripravljat pušlje za vinograd. Nekega dne je naletel v grmovju na kip Marije z Jezusom v naročju. Vesel ga je vzel v roke in nesel na svoj dom ter shranil v skrinjo. Naslednjega dne, ko je delal na istem kraju, spet najde Marijin kip in ga še bolj vesel zanese domov.
Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan spet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso hišo, spraševal domače, a o kipih ni bilo sledi. Zato je kip tokrat, preden ga je shranil v skrinjo, zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si ga upal vzeti s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni pozneje je zelo zbolela žena.
V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno uslišanje opisal tudi drugim. Od takrat so prihajali ljudje z vseh strani. Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in ljudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da ga je spet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pokleknila in glave povesila k tlom.
Približno dvesto metrov severozahodno od cerkve sredi redkega listnatega gozda izvira Marijin studenec, ki ga ljudje običajno imenujejo žegnani studenec. Vodi pripisujejo veliko zdravilno moč, zlasti za očesne bolezni, zato so zraven sprva postavili železni križ. Leta 1915 je dal takratni čateški župnik Henrik Povše sezidati kapelo, posvečeno lurški Materi božji.
Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1926, ko so končali gradnjo obeh zvonikov. Je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 1500 ljudi. Lep okras je glavni oltar. Načrt zanj je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Zadnji veliki okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja. Z njimi je stavba dobila lep umetniški zaklad. Z Zaplaza je čudovit pogled na Kum, Gorjance in Snežnik.
O doživetih romanjih je zapisano v romarski spominski knjigi takole: »Saj povsod lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in ginjeno molilo kakor na Zaplazu. Iz svojih mladih dni vem, da sem bil vselej srečen, kadar sem se priporočil ali obljubil zaplaški Materi božji.«
Cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu pred obnovo
Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan spet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso hišo, spraševal domače, a o kipih ni bilo sledi. Zato je kip tokrat, preden ga je shranil v skrinjo, zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si ga upal vzeti s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni pozneje je zelo zbolela žena.
Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1926, ko so končali gradnjo obeh zvonikov. Fotografiji: zaplaz.si
V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno uslišanje opisal tudi drugim. Od takrat so prihajali ljudje z vseh strani. Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in ljudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da ga je spet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pokleknila in glave povesila k tlom.
Marijin ali žegnani studenec
Približno dvesto metrov severozahodno od cerkve sredi redkega listnatega gozda izvira Marijin studenec, ki ga ljudje običajno imenujejo žegnani studenec. Vodi pripisujejo veliko zdravilno moč, zlasti za očesne bolezni, zato so zraven sprva postavili železni križ. Leta 1915 je dal takratni čateški župnik Henrik Povše sezidati kapelo, posvečeno lurški Materi božji.
Z Zaplaza je čudovit pogled na Kum, Gorjance in Snežnik.
Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1926, ko so končali gradnjo obeh zvonikov. Je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 1500 ljudi. Lep okras je glavni oltar. Načrt zanj je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Zadnji veliki okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja. Z njimi je stavba dobila lep umetniški zaklad. Z Zaplaza je čudovit pogled na Kum, Gorjance in Snežnik.
Leta 1800 so postavili kapelo Marije Pomagaj na Brezjah in po izročilu tudi prvo kapelo na Zaplazu.
O doživetih romanjih je zapisano v romarski spominski knjigi takole: »Saj povsod lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in ginjeno molilo kakor na Zaplazu. Iz svojih mladih dni vem, da sem bil vselej srečen, kadar sem se priporočil ali obljubil zaplaški Materi božji.«
