DRUŽINA, KI POJE
Glasba je dota za življenje
V kamniški družini Rakar Pustinek vsi igrajo in pojejo. Ko so doma, iz vsake sobe prihaja zvok drugega inštrumenta.
Odpri galerijo
Petčlanska družina Rakar Pustinek iz Šmarce pri Kamniku je po svoje malce nenavadna. Danes 41-letna Katarina s Polzele in 47-letni Rok sta se spoznala v srednji glasbeni šoli. Ljubezen do glasbe in petja ju je tudi življenjsko zvezala in ustvarila sta si družino.
Danes 13-letna Marjetka je začela z violino, nato pa dodala še klavir. »Kaže interes, da bo glasbeno pot profesionalno nadaljevala, verjetno na klavirju,« dodaja Katarina. Leto mlajši Vid se je oprijel kljunaste flavte, v kateri uživa. Katarina priznava, da so seveda otroci različni. »Medtem ko Marjetka sama sede za klavir in vadi iz nekega notranjega vzgiba, je treba Vida tu in tam malo spodbuditi.« Najmlajša, devetletna Rozalija, je prav tako na violini in za zdaj zelo uživa.
In kaj bi človek zdaj, v času koronavirusa, ko so tako ali drugače vsi otroci in profesorji doma, videl in slišal v Rakarjevi hiši v Šmarci? Katarina se nasmehne: »S koronavirusom smo vsi ostali doma in je včasih kar težko najti prazno sobo za vajo. Trenutno bi rekla, da je v naši hiši kar težko najti trenutek tišine. Dobro je, da imata mlajša otroka prenosna inštrumenta in se lahko selita.« Se pravi, iz ene sobe prihaja prijetno petje, iz druge se sliši klavir, iz tretje flavta, iz četrte violina. Katarina priznava, da situacija zahteva precej samodiscipline.
»Od vsega začetka smo veliko peli. Do danes smo ohranili večerni ritual, da zvečer skupaj sedemo. Včasih smo več peli, danes se več pogovarjamo. A to je popotnica za dobre sanje,« poudari Katarina.
In kakšne pesmice so peli? »Ko so bili majhni, smo peli otroške pa ljudske, pa tisto o angelu varuhu in podobno.«
Ko so bili na Švedskem, so seveda družno obiskali muzej Abbe. »Moram reči, da smo se zelo zabavali.«
Menda imamo vsi posluh, če bi ga le razvili. Seveda pa eni otroci nosijo v sebi več talenta za glasbo kot drugi.
Profesorica Katarina pove, da sta petje in glasba za otroke velika dota za življenje. »Ne glede na to, ali se bodo potem še ukvarjali z glasbo ali ne. Od najinih za zdaj le Marjetka kaže namero, da bi se z glasbo resneje ukvarjala, mlajša dva se bosta pač odločila, kakor se bosta.«
»Ni nujno, da otroci posedujejo talent svojih staršev, a pri nas je tako, da imajo vsi posluh in z veseljem igrajo inštrumente ter pojejo,« pravi Katarina, profesorica glasbene teorije na Konservatoriju za glasbo in balet ter na Akademiji za glasbo. Rok se je izšolal za profesionalnega pevca v Slovenski filharmoniji, hkrati pa je organist.
Danes 13-letna Marjetka je začela z violino, nato pa dodala še klavir. »Kaže interes, da bo glasbeno pot profesionalno nadaljevala, verjetno na klavirju,« dodaja Katarina. Leto mlajši Vid se je oprijel kljunaste flavte, v kateri uživa. Katarina priznava, da so seveda otroci različni. »Medtem ko Marjetka sama sede za klavir in vadi iz nekega notranjega vzgiba, je treba Vida tu in tam malo spodbuditi.« Najmlajša, devetletna Rozalija, je prav tako na violini in za zdaj zelo uživa.
Katarina je tudi skladateljica, na prireditvi Women in Music je prejela najvišjo nagrado za svojo skladbo.
In kaj bi človek zdaj, v času koronavirusa, ko so tako ali drugače vsi otroci in profesorji doma, videl in slišal v Rakarjevi hiši v Šmarci? Katarina se nasmehne: »S koronavirusom smo vsi ostali doma in je včasih kar težko najti prazno sobo za vajo. Trenutno bi rekla, da je v naši hiši kar težko najti trenutek tišine. Dobro je, da imata mlajša otroka prenosna inštrumenta in se lahko selita.« Se pravi, iz ene sobe prihaja prijetno petje, iz druge se sliši klavir, iz tretje flavta, iz četrte violina. Katarina priznava, da situacija zahteva precej samodiscipline.
Pojejo tudi v avtu
»Od vsega začetka smo veliko peli. Do danes smo ohranili večerni ritual, da zvečer skupaj sedemo. Včasih smo več peli, danes se več pogovarjamo. A to je popotnica za dobre sanje,« poudari Katarina.
In kakšne pesmice so peli? »Ko so bili majhni, smo peli otroške pa ljudske, pa tisto o angelu varuhu in podobno.«
Vsaj Marjetka in Vid sta že najstnika. In kako vpliva moderna pop glasba pogosto vprašljive kakovosti na otroke, ki tovrstno glasbo slišijo, če želijo ali pa ne. Priznava, da so bili najlepši trenutki v avtomobilu, ko so se kam skupaj peljali in si vso pot peli. »To človeku ostane, to je najlepše. Seveda je popularna glasba drugačna. Otroci s predznanjem hitro razločijo, kaj je kakovostno in kaj ne. Vidu je denimo všeč Ed Sheeran, Marjetki, pa tudi nam preostalim, pa Abba.«
Ohranili smo ritual, da zvečer skupaj sedemo. Včasih smo več peli, danes se več pogovarjamo.
Ko so bili na Švedskem, so seveda družno obiskali muzej Abbe. »Moram reči, da smo se zelo zabavali.«
Menda imamo vsi posluh, če bi ga le razvili. Seveda pa eni otroci nosijo v sebi več talenta za glasbo kot drugi.
Profesorica Katarina pove, da sta petje in glasba za otroke velika dota za življenje. »Ne glede na to, ali se bodo potem še ukvarjali z glasbo ali ne. Od najinih za zdaj le Marjetka kaže namero, da bi se z glasbo resneje ukvarjala, mlajša dva se bosta pač odločila, kakor se bosta.«
Za konec povejmo, da je Katarina tudi skladateljica, ki ustvarja vokalne skladbe. Leta 2018 je v Rimu na prireditvi Women in Music (Donne in Musica) Fundacije Adkins Chiti, ki podpira ženske v glasbi, prejela najvišjo nagrado za svojo skladbo.