Gledališki igralec je tudi starodobni fotograf

Ko so ljudje sredi 19. stoletja videli svoj obraz na fotografiji, so se kar prestrašili, saj so mislili, da gre za božji čudež. Fotografija pravzaprav je čudež, saj gre za ustvarjanje podob, pri čemer procesa ne vidimo in nam je večini težko razumljiv, saj gre za kemijsko reakcijo snovi na svetlobo. Prvi poskusi in tehnologije so bili različni, ena njih je bila mokra kolodijska plošča ali krajše mokri kolodij, ki jo je iznašel angleški fotograf in izumitelj Frederick Scott Archer leta 1851.

Gre za postopek, kjer je nosilec oziroma negativ steklo, sredstvo oziroma medij je kolodij (raztopljena celuloza), za svetlobo občutljiva snov na njem pa so srebrovi jodidi in bromidi. »Kolodijska fotografija na steklo je zahtevala resničnega obrtniškega mojstra, ki je moral biti zelo spreten, saj je moral s kolodijem premazano steklo osvetliti v 15 minutah. Ko se kolodij strdi, ni več uporaben,« pove 28-letni igralec in fotograf Žan Koprivnik iz Ljubljane, ki ga fotografija zanima od mladih nog. Pozneje je zajadral v igralske vode, danes je član SNG Maribor, kjer ga lahko vidimo tudi v glavnih vlogah, nazadnje je zaigral Romea v veličastni predstavi Romeo in Julija, vendar fotografije nikoli ni opustil.

»Pred kakimi dvanajstimi leti sem spoznal mokri kolodij, ki me je popolnoma prevzel,« pojasni, da je bil fasciniran nad zahtevnostjo in natančnostjo postopka. »Fotograf je moral vse prej pripraviti, steklo, premaz in pa seveda sceno, ki jo bo fotografiral. Vse je moral imeti s seboj, poleg fotografskega mehaparata do vseh kemikalij in pripomočkov.«
Je pa Archerjeva tehnologija mokrega kolodija na drugi strani omogočala zelo kratke osvetlitvene čase, od 10 do 15 sekund, kar so bili zelo kratki časi za začetke fotografije.

Mokri kolodij je imel še eno veliko, zelo komercialno prednost, saj gre za prvo dvofazno tehnologijo; negativ in pozitiv, kar pomeni, da so lahko fotografije množili. Zato je omenjena tehnologija za trideset let prevzela vodilno vlogo v fotografiji 19. stoletja, pravzaprav vse do pojava filma.
Koprivnik poudarja, da je privlačen sam proces ustvarjanja fotografije. »Že sama priprava zahteva veliko časa, ko najprej narežem steklo in primerno zbrusim robove, nato pripravim kemikalije in fotoaparat.« V 19. stoletju je bil mokri kolodij izjemno priljubljen tudi zato, ker so lahko relativno učinkovito fotografirali pokrajine. Koprivnik z njim fotografira pravzaprav vse, od portretov, tihožitja do abstrakcije in krajine.

Ob ogledu umetnikove galerije smo bili presenečeni nad učinki fotografij. Tihožitna podoba lončnice z belim cvetom deluje skrivnostno, hkrati pa kar izstopi iz slike, dobili smo občutek, da bi jo lahko prijeli. Na portretih obrazi kar malce lebdijo v zraku in delujejo rahlo nedostopni. Koprivnik stranke fotografira in izdela portret v tej starinski tehnologiji. Tisti, ki so poskusili, pravijo, da gre za pravi dogodek. Tako kot včasih – ko je prišel fotograf in posnel družinsko fotografijo, je bil to poseben praznik, dekleta so se že od jutra lišpala.


Fotografije so nenatančne, saj so močno vidne sledi ročnega premaza, vidijo se razpoke, črtice, packe …, a prav to še poveča privlačnost podobe.