Gobe sta začela gojiti zaradi piva

V kleti pod nekdanjim Cocta barom v enem od bolj znanih ljubljanskih predelov Rožna dolina se skriva prava mala urbana kmetija. V več ur na dan osvetljenem prostoru, v katerem se temperatura giblje med 15 in 20 stopinjami Celzija, vlažnost pa je 85-odstotna, rastejo gobe. A ne tiste nore, ampak za kulinarične in zdravilne namene.

Oziroma, kot nam pojasnita mlada urbana kmetovalca Bojana Rudovič Žvanut in Rok Zalar, «gourmet in zdravilne« gobe. Različne vrste gob, od bukovega ostrigarja, kokonovega glavatca, pisane ploskocevke, resastega bradovca do šitak, gojita že dobro leto in pol. V tem času se je nanju obrnilo že veliko kupcev, ki gobe raje kot v velikih trgovskih centrih kupujejo pri malih pridelovalcih. Zanimanje zanje se je še posebno povečalo v času epidemije novega koronavirusa.

K njima prihaja vedno več veganov, ki sojo nadomeščajo z gobami, saj imajo te veliko različnih hranilnih snovi, pa tudi tistih, ki bi jih radi gojili sami doma. Pri njiju je mogoče kupiti vnaprej pripravljene gojitvene komplete, ki jih kupci nesejo domov in ob upoštevanju navodil čakajo na lasten pridelek. Mlada kmetovalca dajeta velik poudarek temu, da gobe rastejo v kakovostnem in zdravem substratu. Ta je sestavljen iz žagovine, žitnih otrobov in vode. Vse to je dobro premešano in shranjeno v posebne vreče za gojenje gob. Da iz substrata odstranita organizme, vreče s pomočjo pare sterilizirata. Nakar ohlajene substrate cepita z žitom, preraščenim z micelijem glive, ki jo bosta gojila. Za njima je tako prvi del naloge.

V drugem delu je namreč na vrsti inkubacija oziroma čas, ko micelij pri sobni temperaturi prerašča substrat. Šele nato pa substrate prestavita v gojilnico, torej v prostore pod Cocta bar, ki omogoča rast gob. Po besedah Bojane, po izobrazbi diplomirane kulturologinje, in Roka, inženirja bionike, je možnost uporabe gob pa tudi substratov, v katerih te rastejo, veliko.

Iz gobjega micelija se namreč lahko razvija biomateriale (razgradljiva embalaža, podobna stiroporu) pa tudi mehkejše in prožnejše materiale, podobne usnju, in trše za uporabo v gradbeništvu.

Micelij pa bi lahko, kot še povesta, uporabili kot nadomestek mesa. In tudi na tem področju bi rada pri nas v prihodnje orala ledino. To sta že takrat, ko sta želela na kmetijskem ministrstvu registrirati svojo dejavnost. Spominjata se, da so si uradniki najbolj belili glavo z vprašanjem, kako bi rada registrirala kmetijsko dejavnost, če pa sploh nimata zemlje. In šele ko sta jim pojasnila, da gre za del urbanega kmetovanja, ko bosta gobe gojila na način, kot smo ga opisali, sta končno dobila zeleno luč.

In kako sta Bojana in Rok, ki sta povezana tako zasebno kot poslovno, sploh prišla na idejo o gojenju gob? Morda se s tem sploh ne bi ukvarjala, če Rok v preteklosti v prostem času ne bi varil piva. V pivovarni je izvedel, da imajo v ZDA večji biznis z ostanki ječmenovega sladu kot pa z varjenjem piva. Uporabljajo jih namreč za gojenje gob. Zato je to želel preizkusiti tudi sam. Čepke micelija je postavil v slad in čakal na prve rezultate. Namesto gob ga je čakala le napihnjena vreča, v kateri je slad gnil popolnoma neodvisno od čepkov. To pa ga ni ustavilo, saj je gojenje gob začel podrobneje preučevati in o tem napisal celo diplomsko nalogo. O gobah v burekih pa je v svoji diplomski nalogi o bureku v Sloveniji že pred leti pisala tudi Bojana.


Pred aktivnim gobarjenjem sta bila sogovornika sicer že aktivno v karateju. Bojana že od leta 2016 vodi svoj karate klub, v katerem skupaj z Rokom tudi vodita skupino Budo vrtec za predšolske otroke. Bojana pa vodi še skupino Budomir za otroke s posebnimi potrebami in osnovnošolsko-odraslo skupino. Zaradi omejitvenih ukrepov za ustavitev širjenja novega koronavirusa se s karatejem začasno ne moreta ukvarjati. Si pa želita, da bi bilo to spet kmalu mogoče, saj je njuna želja živeti od gob in karateja.