Goran (41) po čudežu: Sprejel sem, da bom umrl

LJUBLJANA – »Bolj razmišljam in analiziram, manj mi je jasno, zakaj in kako sem preživel. Takšnega vetrovnega obrata v jakosti in smeri vetra še nisem doživel, čeprav sem na vodi že več kot trideset let. Nisem vremenoslovec, a z gotovostjo lahko trdim, da so se vremenske razmere v zadnjih letih bistveno spremenile,« opisuje Goran Jablanov.


Enainštiridesetletni učitelj telovadbe na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika se je zadnje dni oktobra med orkansko burjo vzdolž istrske obale na jadralni deski sam soočal s smrtjo. Za njim se je za 26 ur izgubila vsaka sled.
 

Travma še sveža

Te dni mineva tri mesece od izkušnje, ki jo Jablanov opisuje predvsem kot izjemno travmatično. Zaveda se, da bo z njo moral živeti. Občuti jo kot duševno stisko. Ko se sprosti, v mislih zajadra v tisti dan in se sprašuje, kaj bi lahko storil drugače. Tedaj ga zagrabi občutek utapljanja. »To ni panika. Takrat sem se poslovil. Sprejel sem, da bom umrl, da mi bo voda zalila pljuča. Da bom umrl na najlepši možni način, na deski. Še danes se pojavlja ta občutek, ki je večji od mene. Nisem veren, ampak klic, da ne bi smel biti tukaj, da nisem na pravem mestu, me zdaj preganja.« Če ga misel na tako rekoč podarjeno življenje bega, pa ga pomirja, da odhod v onstranstvo vendarle ni tako težak.


V razburkanem hladnem morju je preživel del dneva in vso noč. Izgubil je občutek za čas, zdelo se mu je celo, da traja večno. Misli so mu uhajale k družini, spraševal se je, kako bodo živeli brez njega, se medtem boril z vodo, a je postajal vse bolj spokojen. Mirila ga je misel, da sta otroka dovolj samostojna in da jima ne bo zapustil velikih dolgov.

Še danes ne more verjeti, kako so bile njegove misli ob poslavljanju s tega sveta jasne in nadresnične. »Imel sem dostop do vsega znanja, vseh spominov na vse ljudi, ki sem jih srečal v življenju in se jih danes niti približno več ne spominjam. Z znanjem, ki sem ga v tistem trenutku imel, bi lahko brez težav dokončal ves študij.«


Hudomušno pripomni, da še dobro, da v življenju ni počel stvari, za katere bi mu bilo žal in bi mu v tisti neskončnosti časa glodale vest. Zato druga priložnost po njegovem ne bo bistveno vplivala na njegovo življenje. Ostaja isti Goran. »Želim si nadaljevati življenje, ki ga imam.« Zato se je takoj po nesrečni kalvariji vrnil v službo.«
 

Potrebuje svetilnik

Takrat je bil zvezda slovenskih, hrvaških in italijanskih medijev. Nekateri so menili, da je norec, drugi so nanj gledali s spoštovanjem, češ, glej, kaj mu je uspelo. Sam se ne na takšen ne na drugačen način še ni ovrednotil, ve pa, da je vsekakor slabo. »Izkušnja je travmatična in nikomur je ne bi privoščil. Vem pa, da bi skočil v vodo in kogar koli, ki bi to doživljal, poskušal rešiti, živega ali mrtvega.«

Čeprav v vodi to ni možno, je poskušal ostati na trdnih tleh, ko je šlo za njegovo življenje. Čustveno se ni zlomil niti, ko je nazadnje priplaval na italijansko obalo. Vedel je, kje je, in da mora govoriti angleško, saj italijansko ne zna dobro. »Niso me dobro razumeli. Čeljust sem imel vso v modricah, saj mi je deska vso noč udarjala po obrazu.« A njegov preživetveni načrt je uspel.


Dober mesec pozneje se je že sešel z jadralno desko – to naj bi bil najbolj primeren čas za nadaljevanje – skrbelo ga je že, ni pa ga bilo strah. Komaj je že čakal.

Brez deske, morja in narave si ne predstavlja življenja. Voda, šumenje in predavanja ga rešujejo pred nerazumnim drvenjem naše civilizacije. A s svojim življenjem, potem ko se je od njega že poslovil, se (še) ni povsem sprijaznil, čeprav ne čuti več bolečin in ni več zavit v primež vode. Problem ostaja, a vsakodnevna rutina ga rešuje. »Človek potrebuje svetilnik, da mu nakazuje smer, sicer si večni iskalec, in to jaz nisem.«


Ima pa Goran vseeno veliko načrtov, med drugim razmišlja o tem, kako jadralce opremiti z varnostno napravo, da se v ekstremnem vremenu reševanje ne bi zavleklo tako, kot se je pri njem. Kritik na račun reševanja nima, saj ve, da se mora tedaj človek zanašati predvsem nase in na svoj boj. »Brez boja ne gre. Ne pozabi, kako minljivo je življenje, naj vsako delo, ki ga opraviš, šteje! «