Gordana na svet pomagala 4000 novorojenčkom
Današnja stara ljubljanska porodnišnica, nekdanja bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, praznuje 100-letnico, mineva pa tudi 270 let od začetka formalnega izobraževanja babic na Slovenskem, ki ga je uvedla avstrijska cesarica Marija Terezija.
Ob tej priložnosti je babica Gordana Njenjić, med drugim magistrica zdravstvene nege, v avli ljubljanskega kliničnega centra pripravila manjšo razstavo, na kateri je na ogled postavila predmete, ki so jih še nedavno uporabljale njene predhodnice. Na dom k porodnici so se pripeljale, če je bilo treba, tudi z moškim kolesom, na katero so si oprtale kovček s pripomočki. A še na začetku poklicne poti sogovornice, torej konec 70. let, so imele babice bolj kot ne le pinardovo slušalko, s katero so, naslonjene na trebuh, ugotavljale, kako plodu utripa srce in ali se dobro počuti, uporabljale so še navaden meter, s katerim so merile večanje trebuha, in porodno šestilo.
Tudi če sta bila na poti dva, so morale na tak način ugotavljati, kateri je v dobri kondiciji in kateremu je slabo, kako hitro bo prišlo do poroda, kako hitro bo treba odreagirati. Tudi pri popadkih so slonele s slušalko na trebuhu, pri čemer so jih ženske nemalokrat odrivale, tako da je bilo poslušanje utripa precej težavno delo. Ultrazvok je bil en sam, pa še to so z njim bolj ali manj spremljali patologijo.
Predava v šoli za starše
Na začetku njenega šolanja so igle sterilizirali še s prekuhavanjem, in ko so v sobe končno prišle tiste za enkratno uporabo, se jim jih je celo zdelo škoda zavreči. Pri svojem delu so bile precej nezaščitene, posteljico porodnice so zdravniku kazale kar z golimi rokami, rokavice so imele samo pri porodu, večja previdnost in zaščita je prišla šele z razširitvijo aidsa oziroma virusa HIV.
Na šoli, ki je pod različnimi imeni in na različnih lokacijah delovala vse od sredine 18. stoletja, se je Njenjićeva začela šolati leta 1975. Štiri leta pozneje, po 50 porodih, ki so bili tedaj pogoj za dokončanje šolanja, je začela delati v porodni sobi. Tam je ostala dve desetletji, na svet pa je pomagala več kot štiri tisoč novorojenčkom. Danes je bodočim staršem bolj znana kot predavateljica v ljubljanski šoli za starše, sicer pa je zaposlena na ginekološki kliniki v Ljubljani.
Danes je internet in vsi govorijo vsaj dva jezika, ženska takoj, ko zanosi, začne iskati vso literaturo tega sveta, na koncu pa je ob vseh informacijah še bolj zmedena.
Spominja se, kako so pred desetletji nosečnice učili jesti za dva, če ni bila težja za kakšnih 30 kilogramov, ni bila idealna. A zaradi previsoke teže so ženske trpele ne samo za povišanim krvnim tlakom in beljakovinami v urinu, ampak so doživljale tudi eklampsijo (krče in izgubo zavesti). Današnje nosečnice, ki so poučene, naj jedo manj in bolj kakovostno, pa se zdaj nemalokrat bojijo, da bo tehtnica pokazala preveč. Včasih so prezgodaj rojene otroke iz najrazličnejših krajev v Ljubljano vozili s helikopterjem, tedaj se je pogosto dogodila marsikatera napaka, saj zdravstveno osebje v krajih, kjer so imeli morda le enkrat na leto rojstvo nedonošenčka, z njimi ni imelo izkušenj. Od začetka delovanja nove ljubljanske porodnišnice pa rizično nosečnico, ki ji grozi porod, takoj prepeljejo v Ljubljano in skušajo ustaviti porod. »Nekoč smo, denimo, samo čakali, da bo nosečnica zdržala do 37. tedna nosečnosti, potem smo bili zadovoljni že s 35. tedni in dolga leta z 32. tedni, zdaj stremimo k vsaj 26. Znanost je zelo napredovala, obstaja tudi zdravilo, ki ga prejema rizična nosečnica, ki ji grozi porod, ob pomoči katerega plodova pljuča dozorijo; prezgodaj rojeni otroci se namreč soočajo z dihalnimi stiskami, tako pa lahko bolj uspešno prestanejo vse skupaj, manj je tudi zapletov,« opisuje še druge vidike razvoja stroke v zadnjega pol stoletja.
Sedele bi na žogi
A kot ugotavlja Njenjićeva, babice danes uživajo manjše spoštovanje, kot so ga nekoč. Ko so porodnice še po odtekli vodi čakale, da je mož prišel iz službe, da je lahko pazil starejše otroke, ali pa so kar same šle na avtobus, o porodu niso imele kje dosti prebrati, tudi govorilo se ni o teh stvareh, bile so preveč intimne in sramotne, sploh po vaseh. »Danes je internet in vsi govorijo vsaj dva jezika, ženska takoj, ko zanosi, začne iskati vso literaturo tega sveta, na koncu pa je ob vseh informacijah še bolj zmedena. Pogosto se zapičijo v določene stvari in ne pomaga niti strokovna razlaga. In ko tik pred zdajci pridejo v porodno sobo, bi pa sedele na žogi ali počele ne vem kaj, ker so si tako zamislile. Nosečnice nam danes ne verjamejo, menijo, da je alfa in omega tisto, kar so jim povedale dule, ki bi jih jaz raje poimenovala drugače, ali pa tisti, ki so jim za nasvete ali tečaj plačale,« opisuje neredke pripetljaje. Po njenih besedah je bolje roditi v porodnišnici, tudi če gre porodnica po treh urah domov, kot da rojevajo doma ob pomoči ne dovolj poučenih. Bati se gre črnih scenarijev, nekaj so jih tudi že imeli, opominja. Marsikatera se ne zaveda, da jo pravi napori čakajo šele po porodu, ko je treba biti 24 ur na dan na voljo novorojenčku, pogosto nočejo razumeti, da se telo šest tednov vrača v prejšnje stanje in da je treba predvsem počivati.
Na babištvo bi se gotovo še enkrat vpisala, kaj je lepšega, pravi Njenjićeva, kot dobiti v roke življenje. Enako lepo in čustveno je ženski povedati, da je noseča. Ali pri dojenju, ko babici uspe žensko razbremeniti strahov, da bo gotovo zmogla – ravno strah najbolj botruje, da se dojenje sfiži in uvede mlečni nadomestek –, in gre potem samo še navzgor. »Današnje babištvo res spremlja veliko pripomočkov in naprav, a tisti, ki se odloči za ta poklic, gleda približno s tega zornega kota,« pravi sogovornica.
Prva generacija diplomiranih babic se je na fakulteto vpisala šele v šolskem letu 1996/1997, tedaj so na babiški program vpisali tudi prve fante, bodoče babičarje. Na današnji študij babištva na zdravstveni fakulteti se po njenih besedah uspe vpisati le najboljšim dijakinjam in dijakom z visokim povprečjem ocen, v treh letih pa opravijo kar 4600 ur izobraževanja in 40 porodov.
Toda babic bo prej ali slej začelo primanjkovati, na kar Gordana Njenjić opozarja že petnajst let. Srednje babice – tiste, ki so šolo končale leta 1984 in takoj začele delati – se bodo že prihodnje leto začele upokojevati. Po njenih besedah jih že zdaj predvsem na primarni ravni nadomeščajo diplomirane medicinske sestre, a to sta dva poklica s svojimi evropskimi normativi, četudi se določene kompetence prekrivajo. Babice so po večini izgubile zdravstveno varstvo novorojenčka in otročnice na domu v patronažni službi.
