Gorenjci peš do Narodnega doma v Trstu

»Iddeja, da bi šli peš v Trst, je zorela kar nekaj let, saj smo se o tem pogovarjali že v drugem letniku gimnazije, a se nikdar nismo spravili na pot, ker čas nikoli ni bil pravi. Letos smo zaključili gimnazijo in pred nami so bile najdaljše, tri mesece trajajoče počitnice. Izgovorov ni bilo več in tako smo idejo uresničili,« je o popotovanju od Brebovnice – ta leži v Poljanski dolini, čisto blizu Gorenje vasi – do Trsta povedal Beno Brečevič.

Mladi Kranjčan se je na pot odpravil s sošolcem Binetom Stanovnikom in z Urbanom Potočnikom, ki je na škofjeloški gimnaziji obiskoval paralelni razred. »Vsi trije smo letos zaključili škofjeloško gimnazijo, vsi trije smo taborniki – vsak v svojem kraju,« še pove Brečevič, najbolj zgovoren v trojici mladeničev.

On je bil tudi tisti, ki je zadnjo noč, preden so krenili na pot, komaj kaj spal, kajti njegova naloga je bila načrtovanje poti. Tega kot pravi taborniki niso počeli s pomočjo sodobnih spletnih aplikacij, temveč so se na približno sto kilometrov dolg pohod pripravili tako, da so natisnili vseh 32 državnih topografskih kart, kolikor jih je nanizanih od Gorenjske do Trsta. Pri tem še zanimivost: državne topografske karte, ki so fante vodile na poti, so nastale leta 1992, torej še pred njihovim rojstvom.

»Zjutraj smo startali iz Brebovnice, od koder je Urban. Šli smo proti Vrhu Svetih Treh Kraljev nad Rovtami. Hodili smo bolj turistično, kajti nikamor se nam ni mudilo,« uvodne korake opiše Brečevič. »Naša osnovna ideja je bila, da si vsak večer postavimo bivak, za kar smo imeli seveda s seboj vse orodje. Dve od treh noči smo res prenočili na prostem – dva v bivaku, eden pa kar v viseči mreži, edino v Ajdovščini smo našli hostel, ki je bil cenovno ugoden, in tudi lokacija je bila primerna, tako da smo takoj zjutraj nadaljevali pot.«

Prvi dan pohoda do Trsta so mladeniči tako zaključili v Medvedjem Brdu, drugi dan so prespali v Ajdovščini, tretji dan pa se zasidrali v vasi Kopriva blizu Štanjela. »Tam smo od domačinov izvedeli, da en tir železnice ne obratuje več, tako da smo se na pot odpravili kar po zaprtih železniških tirih. Vmes smo se sprehodili tudi po zaprtem železniškem predoru in moram reči, da je bilo tudi to svojevrstna izkušnja,« strne Beno Brečevič.

In še tole pravi: »Moj cilj je bil Narodni dom. Zakaj? Ker je film Na svoji zemlji moj najljubši in od tu je zrasla ideja, da gremo do Narodnega doma, ko pridemo v Trst.«


Kot še pove, si niso začrtali časovnega okvira – prvi dan so tako hodili od jutra nekako do poznega popoldneva, drugi dan so šli na pot malo pozneje, tretji dan pa so ležerno pešačili do izhodišča nad Trstom, od koder so se naslednje dopoldne le še spustili do cilja.

»Izkušnja je bila z eno besedo – enkratna. Kaj takega bi priporočal vsakomur. A če se ne pripraviš, ne boš zvozil. Moje priprave so zajemale pohode iz Stražišča pri Kranju, kjer sem doma, do Dražgoš, kajti ta pot je približno enako strma in dolga, kot so bili strmi in dolgi odseki na naši poti,« pravi Beno Brečevič.

Kot še doda, trojica nekdanjih gimnazijcev že razmišlja o novih pohodih: »Zagotovo bo kmalu padel podoben podvig. Razmišljamo že o pohodu v Rezijo ali morda o potovanju do vasi Djekše na avstrijskem Koroškem, ki velja za severno mejno naselje slovenske narodne skupnosti.«