Gorenjka rešila 250 eksotičnih živali (FOTO)

Ste se kdaj prebudili v sveti grozi, ko se vam je okoli nog ovijala strupenjača? Pa ste si po nekaj mučnih sekundah oddahnili, ko ste dojeli, da so vas preganjale le moreče sanje? No, Nika Leben, neustrašna Gorenjka, živi svoje sanje. Po njej se plazijo kače, kosmati pajki in drugi plazilci, dotike njihove kože in lusk pa sprejema s toplino in neizmerno ljubeznijo. Živi med živalmi in zanje. Mali in veliki eksoti so ves njen svet, ona pa njihov. In čeprav je še pred meseci kazalo, da bodo posledice epidemije z vso silo udarile med njenih 250 ljubljenčkov, saj ji je zaradi prisilnega zaprtja njenega eksotičnega zatočišča začelo zmanjkovati hrane zanje, se ji je na koncu vendarle odvalil kamen od srca. »Odziv na akcijo zbiranja sredstev je bil neverjeten. Res sem vesela, da se je toliko medijev odločilo in predstavilo našo stisko. Že po nekaj tednih sem videla, da smo rešeni, da se bodo stroški lahko pokrili in bom svoje delo lahko nadaljevala. Uresničilo se je tudi, kar smo si zadali za največji cilj, da lahko začnem načrtovati izdelavo novih terarijev za živali, ki so svoj prostor prerasle,« hvaležno pove in pogladi številne odraščajoče živalce, kar 130 jih našteje, ki jih je pred novim letom prejela v oskrbo. Mladički so se okrepili, preživeli tudi nizke temperature, Niki pa je ob pomoči dobrotnikov uspelo pregnati »demone skrbi, kako bomo preživeli«. Poldrugo desetletje svojega življenja je v celoti posvetila bitjem, med katerimi nekaterim celo grozi izumrtje, če jih ne bi ohranili v ujetništvu. A prihajajoči zakon, ki omejuje posedovanje eksotičnih vrst, jim spet ne obeta nič dobrega.

Njeni srčki so vsi

»Moja biološka duša poje ob pogledu na čudovite živalce, a se čutim nemočno, ker višja sila določa, kdaj bomo spet odprti, in bi rada posedovala čarobno palico, ki bi odčarala to epidemijo,« iskreno zaupa hudo stisko, v kateri so se znašli številni majhni živalski vrtovi, zavetišča in oskrbovališča. S pogledom zaobjame svoje zveste sopotnike, anakondo, zelene legvane, različne vrste pitonov, agame in druge, le kajman Karli je zaradi svoje velikosti našel nov dom v Radencih, »kjer ima res lep in velik prostor, vendar sem v zadnjem mesecu sprejela še eno legvanko in dva velika burmanska pitona, in tudi te živali potrebujejo večji prostor«. Medtem pa činčile že veselo skačejo po novi kletki, pripravljajo prostor še za pet velikih in deset srednjih terarijev. »Veselim se časov, ko spet odpremo za obiskovalce. Upam, da se kmalu srečamo na razstavi, po naših načrtih bo postavitev res čudovita. V vmesnem času pa delim svoje znanje prek spleta na sredinih predavanjih Spoznajmo eksotične živali, ki so brezplačna in odprta za javnost,« Nika vsem ljubiteljem eksotike zdaj prenaša živali kar v dnevne sobe.
Kot najstnica je sanjala o tem, da bo pomagala ljudem v stiski, danes rešuje živali. »Posvojim brez vprašanj in obsojanja. Ljudje so veseli, da pridejo živali v dobre roke, in včasih ostanemo povezani, jim pošljem kako sliko njihove živali. Moji srčki so vsi, res se navežem nanje, a najbolj pri srcu so mi Lenny, zeleni legvan z močnim karakterjem, Bounty, albino piton, ki ga imam že od majhnega, in Arnie, činčila, ki je zelo ljubka in prijazna.«


Živalska mačeha
Znanje o oskrbi je Blejka pridobila na biotehniški fakulteti in v živalskem vrtu, za hobi pa se je začela ukvarjati tudi z eksoti. Posvojila je živali iz ene največjih zbirk v Evropi, kjer so bila pretežno zapuščena in poškodovana bitja. Nekatere usode so resnično krute. »Zgodba o kači, ki je lastnici ubila papigo in je bila zato preveč žalostna, da bi jo obdržala. O gožu, ki smo ga poimenovali Survivor, saj s svojimi brazgotinami in odgriznjenim repkom dokazuje, da se je zelo boril za preživetje. Srce me boli, ko pomislim na našega Zobka. Konec novembra lani se mu je iztekla življenjska pot po šestih letih skupnega druženja. K meni je prišel kot predebel, nekastriran smrdeči dihur, ker je njegova bivša lastnica, odvisnica, morala v zapor. Pri nas je postal čudovit in otroci so ga oboževali. Mislim, da mu je bilo pri nas lepo,« a njegovega odhoda še ni prebolela. »Ko pride čas, da se živalca poslovi, ko odide za mavrico, je zame eden najtežjih trenutkov, ko tudi solze kapljajo iz oči. Ni težko delati šest do 10 ur na dan brez plačila, veliko težje so izgube,« pove živalska mačeha v dobrem pomenu, junakinja, ki pa se otepa takega poimenovanja. »Srečna sem, da sem našla poklic oziroma življenjsko poslanstvo, ki me tako izpolnjuje. Popoln je dan, ki ga preživim z živalmi. Popoln dan je, ko mi žival s svojimi barvami ali vedenjem pokaže, da je srečna pri meni, ali ko skupaj premagamo bolezen. Popoln je, ko mi obiskovalec reče, da je obisk moje razstave najlepše, kar se mu je zgodilo,« Nika že komaj čaka na nove vtise obiskovalcev.