JAVORŠČEK
Goro so spremenili v trdnjavo
Nad Bovško kotlino se dviga Javoršček; ni posebno visoka gora, ima pa lep razgled in bogato zgodovino; še 100 let po koncu prve svetovne vojne zbiralci z detektorji kovin iščejo ostanke velike morije.
Odpri galerijo
Dolina Soče je kot na dlani.
Maja 1915 se je začelo zares. Italija je razdrla vojaški pakt s centralnimi silami in prestopila na stran zahodnih zaveznikov oziroma Antante. V upanju na bogat ozemeljski plen je Avstro-Ogrski napovedala vojno, toda načrtovani sprehod proti Dunaju se je hitro spremenil v nočno moro. Italijani so prodrli z ravnine v gore, potem pa so si na njih polomili zobe. V Bovški kotlini so Italijani nameravali prodreti v dolino Koritnice in naprej čez Predel v Dravsko dolino. Pa ni šlo. Z ene strani je prehod zapiral Rombon, z druge Javoršček. Tri leta se fronta ni premaknila, potem pa je bila oktobra 1917 ofenziva, ki je pregnala italijansko vojno daleč v Padsko nižino.
Vzpon na Javoršček je najbolje začeti v vasi Kal - Koritnica. Sočo prečkamo po brvi, pod katero se kdaj zapelje množica kajakašev. Takoj na drugi strani se pot strmo dvigne. V ključih se dvigamo po stari vojaški poti, šele po dveh urah vzpona prispemo na planino Golobar. Tu je bila zadnja še varna točka avstrijske obrambe. Med vojno je iz vasi Kal - Koritnica na planino peljala vojaška žičnica. Danes je ohranjena spodnja postaja, na planini pa je nekaj železja nekdanjega vojaškega tabora. Markirana planinska pot nas vodi na prelaz Čez Utro. Na drugi strani je greben Polovnika in Krnsko pogorje, ki so ga osvojili Italijani.
Pri spomeniku padlim partizanom zavijemo ostro na desno in se povzpnemo na vrh, ki ga vidimo pred sabo. Pot na vrh vodi po nekdanjih strelskih jarkih in nekdanji oskrbovalni poti. Pravzaprav je to pot od kaverne do kaverne. Avstrijska vojska je na grebenu Javorščka držala izredno ugodne položaje, saj se takoj na južni strani pobočja zelo strmo spustijo. Vsa gora je bila spremenjena v trdnjavo.
Vzpon prehodimo na severni strani grebena, ki je bil v mrtvem kotu italijanskega topništva. Šele tik pred vrhom pot zavije ostro na levo in na vrh, ki je gol in se nam odpre razgled daleč naokoli. Na vrhu z višino 1557 nas pričakata miniaturni Aljažev stolp in vpisna knjiga.
Globoko pod nami je Soška dolina kot na dlani. Nič čudnega, da Italijani niso mogli mimo. S sedla Čez Utro markirana pot vodi naprej proti Krnu prek planine Zaprikaj. Na starem zemljevidu je vrisana krožna pot nazaj na izhodišče skozi vas Čezsoča, vendar je pot zaprta zaradi kamnitega podora. Tako se je na izhodišče najbolje vrniti kar po poti pristopa. Janez Mihovec
V ključih se dvigamo po stari vojaški poti.
Pot na Javoršček je pot od kaverne do kaverne.
Pri spomeniku padlim partizanom zavijemo ostro na desno in se povzpnemo na vrh, ki ga vidimo pred sabo. Pot na vrh vodi po nekdanjih strelskih jarkih in nekdanji oskrbovalni poti. Pravzaprav je to pot od kaverne do kaverne. Avstrijska vojska je na grebenu Javorščka držala izredno ugodne položaje, saj se takoj na južni strani pobočja zelo strmo spustijo. Vsa gora je bila spremenjena v trdnjavo.
Na vrhu sta miniaturni Aljažev stolp in vpisna knjiga.
Po brvi čez Sočo.
Globoko pod nami je Soška dolina kot na dlani. Nič čudnega, da Italijani niso mogli mimo. S sedla Čez Utro markirana pot vodi naprej proti Krnu prek planine Zaprikaj. Na starem zemljevidu je vrisana krožna pot nazaj na izhodišče skozi vas Čezsoča, vendar je pot zaprta zaradi kamnitega podora. Tako se je na izhodišče najbolje vrniti kar po poti pristopa. Janez Mihovec
