ZDRAVSTVO
Gospodarstveniki nanizali, kaj vse je narobe s predlogom zakona
Vključili so se v razpravo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Odpri galerijo
Slovenija se na področju zdravstva sooča s številnimi izzivi, pravijo pri AmChamu. FOTO: Blaž Samec
Komisija za zdravstvo in kakovost bivanja gospodarskega združenja AmCham, kjer skoraj 400 članov v zdravstveno blagajno prispeva z več kot 70.000 zaposlenimi, se je vključila v razpravo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Na podlagi dokumenta o stališčih so odboru za zdravstvo, vodjem poslanskih skupin ter ministru za zdravje Alešu Šabedru poslala stališča o omenjenem predlogu.
Na področju zdravstva se Slovenija sooča z mnogimi izzivi, kot so predloge čakalne dobe, zagotavljanje kakovosti obravnave in varnosti zdravstvene oskrbe ter zdravstvenih storitev, negativno poslovanje javnih zavodov, pomanjkanja zdravstvenega kadra, odsotnost vrednotenja zdravstvenih tehnologij in ostalo. V komisiji menijo, da predlog zakona izzivov v zdravstvu ne naslavlja zadostno, saj ureja le en, parcialni del. Menijo, da bi bilo veliko bolje pripraviti celovit predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju skupaj z drugo zdravstveno zakonodajo, ki bo naslavljal vse pomanjkljivosti sistema. Predlog o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ocenjujejo kot ne najbolj primeren, »saj vidimo vrsto vsebinskih in slabo premišljenih predlogov in rešitev tako na kratki kot na dolgi rok.«
2. Če je projekcija predlagatelja zakona, da se sistem financira zgolj z javnim financiranjem, torej z visoko obremenitvijo plač z davki in prispevki, je to lahko ekonomsko izjemno tvegano. Dolgoročno lahko to pomeni velik pritisk na zmanjšanje obstoječe košarice pravic, kar predstavlja veliko tveganje za večino državljanov in tudi za politiko. Samo en vir financiranja( javni denar), je v času gospodarskega ohlajanja izjemno tvegan za cel zdravstveni sistem – za bolnike, zdravnike, za dostopnost zdravil in vseh drugih zdravstvenih tehnologij. Čeprav se zdravstveni sistemi tako znotraj EU kot po svetu zelo razlikujejo, ima večina držav kombinacijo javnega in zasebnega financiranja, s čimer zagotavljajo dobro oskrbo in napreden zdravstveni sistem.
3. Predlog zakona pelje v monopolizacijo zdravstva, saj le en plačnik, ki je hkrati tudi odločevalec o 3,5 milijarde evrov proračuna za zdravstvo letno, zavira konkurenčnost in posledično (zaradi pomanjkanja sredstev) omejuje tako razvoj in implementacijo novih zdravstvenih tehnologij. Najbolje delujoči in kakovostni javni zdravstveni sistemi poznajo ni izvajajo konkurenčnost, saj le-ta spodbuja razvoj in napredek ter omogoča uporabnikom izbor najboljših storitev. Predlagateljem zakona tako predlagamo, naj pregledajo dobre prakse in sisteme, ki delujejo, ter so sorodni vrednotam slovenskega zdravstvenega sistema.
4. S predlogom zakona bodo nastali novi administrativni stroški (ZZZS, FURS), ki še niso ocenjeni. Davkoplačevalci in predstavniki širše javnosti tako še niso seznanjeni, ali sploh in za koliko bo predlagan predlog sploh cenejši od obstoječega sistema. ZZZS je že opozoril, da bodo potrebne dopolnitve informacijskih rešitev ter dodatni kadrovski viri na FURS in ZZZS za vzpostavitev in izvajanje pobiranja novega pavšalnega prispevka. To po našem mnenju pomeni krepitev centraliziranega administrativnega dela, ki v resnici ne dodaja ne vrednosti, ne preglednosti spremenjenemu zdravstvenemu financiranju.
5. Sprašujemo se, če je vsebinsko in ekonomsko vzdržna predpostavka, da bo za dolgoročno stabilnost zdravstva zadostovalo usklajevanje z rastjo cen življenjskih potrebščin, saj ne upošteva izjemno zaskrbljujoče demografske projekcije Slovenije. Zaradi staranja prebivalstva, novih zdravil in metod zdravljenja je medicinska inflacija vedno višja od običajne inflacije in znaša okoli štiri odstotke letno (zadnja leta ZZZS beleži šestodstotno povprečno letno rast odhodkov). Preprost izračun je narejen zgolj na podatkih iz leta 2018, vse projekcije do leta 2030 in naprej pa kažejo, da se bodo sredstva za zdravstvo zaradi uvedbe novih tehnologij, demografskih trendov in ostalih dejavnikov v prihodnosti močno večala. V primeru, da bi se obvezna dodatna dajatev valorizirala z rastjo stroškov dela, medtem ko se pokojnine valorizirajo z inflacijo, bo to dodatno pomenilo izrazito poslabšanje statusa upokojencev
6. Stroški zdravstvenih storitev so zelo povezani s starostjo. Do starosti med 45 in 50 let so stroški na osebo sorazmerno nizki in konstantni, potem pa strmo naraščajo. Takšne zakonitosti veljajo v vseh razvitih državah in tudi v Sloveniji. Demografski trendi v Sloveniji niso ugodni, saj se populacija hitro stara. Če ekonomski izračuni, uporabljeni v predlogu zakona, niso pravilni, lahko to ogrozi zdravstveno varnost tako sedanje kot naše prihodnje starejše generacije, ki je danes delovno aktivna in financira sedanji sistem.
7. Iz predloga zakona oziroma podanih amandmajev niso jasno razvidne vse kategorije zavezancev, kot na primer status socialno ogroženih. Danes socialno ogroženim z odločbo CSD ni potrebno plačevati premij dopolnilnega zavarovanja, temveč jim država iz proračuna krije zgolj stroške v primeru koriščenja zdravstvenih storitev. V primeru, da zakon socialno ogrožene upošteva kot plačnike pavšalnega prispevka, to zagotovo ne doprinaša h ključni vrednoti našega sistema, ki je solidarnost.
8. Vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala, da bo v tem mandatu pripravila tudi predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, kjer ostaja odprto vprašanje virov financiranja. Spremembo financiranja je po našem mnenju potrebno reševati skupaj, tako za zdravstvo kot za dolgotrajno oskrbo, saj v primeru hitrega sprejetja sprememb financiranja zdravstva v tem mandatu financiranje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo zagotovo ne bo urejeno.
Na področju zdravstva se Slovenija sooča z mnogimi izzivi, kot so predloge čakalne dobe, zagotavljanje kakovosti obravnave in varnosti zdravstvene oskrbe ter zdravstvenih storitev, negativno poslovanje javnih zavodov, pomanjkanja zdravstvenega kadra, odsotnost vrednotenja zdravstvenih tehnologij in ostalo. V komisiji menijo, da predlog zakona izzivov v zdravstvu ne naslavlja zadostno, saj ureja le en, parcialni del. Menijo, da bi bilo veliko bolje pripraviti celovit predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju skupaj z drugo zdravstveno zakonodajo, ki bo naslavljal vse pomanjkljivosti sistema. Predlog o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ocenjujejo kot ne najbolj primeren, »saj vidimo vrsto vsebinskih in slabo premišljenih predlogov in rešitev tako na kratki kot na dolgi rok.«
Opozarjajo na naslednje po njihovem mnenju slabe predloge (objavljamo jih v celoti in v izvirniku):
1. Po našem mnenju predlog zakona ne omogoča dolgoročne finančne vzdržnosti sistema zdravstvenega varstva, saj ne zagotavlja stabilnih in zadostnih virov financiranja zdravstvenega varstva.2. Če je projekcija predlagatelja zakona, da se sistem financira zgolj z javnim financiranjem, torej z visoko obremenitvijo plač z davki in prispevki, je to lahko ekonomsko izjemno tvegano. Dolgoročno lahko to pomeni velik pritisk na zmanjšanje obstoječe košarice pravic, kar predstavlja veliko tveganje za večino državljanov in tudi za politiko. Samo en vir financiranja( javni denar), je v času gospodarskega ohlajanja izjemno tvegan za cel zdravstveni sistem – za bolnike, zdravnike, za dostopnost zdravil in vseh drugih zdravstvenih tehnologij. Čeprav se zdravstveni sistemi tako znotraj EU kot po svetu zelo razlikujejo, ima večina držav kombinacijo javnega in zasebnega financiranja, s čimer zagotavljajo dobro oskrbo in napreden zdravstveni sistem.
3. Predlog zakona pelje v monopolizacijo zdravstva, saj le en plačnik, ki je hkrati tudi odločevalec o 3,5 milijarde evrov proračuna za zdravstvo letno, zavira konkurenčnost in posledično (zaradi pomanjkanja sredstev) omejuje tako razvoj in implementacijo novih zdravstvenih tehnologij. Najbolje delujoči in kakovostni javni zdravstveni sistemi poznajo ni izvajajo konkurenčnost, saj le-ta spodbuja razvoj in napredek ter omogoča uporabnikom izbor najboljših storitev. Predlagateljem zakona tako predlagamo, naj pregledajo dobre prakse in sisteme, ki delujejo, ter so sorodni vrednotam slovenskega zdravstvenega sistema.
4. S predlogom zakona bodo nastali novi administrativni stroški (ZZZS, FURS), ki še niso ocenjeni. Davkoplačevalci in predstavniki širše javnosti tako še niso seznanjeni, ali sploh in za koliko bo predlagan predlog sploh cenejši od obstoječega sistema. ZZZS je že opozoril, da bodo potrebne dopolnitve informacijskih rešitev ter dodatni kadrovski viri na FURS in ZZZS za vzpostavitev in izvajanje pobiranja novega pavšalnega prispevka. To po našem mnenju pomeni krepitev centraliziranega administrativnega dela, ki v resnici ne dodaja ne vrednosti, ne preglednosti spremenjenemu zdravstvenemu financiranju.
5. Sprašujemo se, če je vsebinsko in ekonomsko vzdržna predpostavka, da bo za dolgoročno stabilnost zdravstva zadostovalo usklajevanje z rastjo cen življenjskih potrebščin, saj ne upošteva izjemno zaskrbljujoče demografske projekcije Slovenije. Zaradi staranja prebivalstva, novih zdravil in metod zdravljenja je medicinska inflacija vedno višja od običajne inflacije in znaša okoli štiri odstotke letno (zadnja leta ZZZS beleži šestodstotno povprečno letno rast odhodkov). Preprost izračun je narejen zgolj na podatkih iz leta 2018, vse projekcije do leta 2030 in naprej pa kažejo, da se bodo sredstva za zdravstvo zaradi uvedbe novih tehnologij, demografskih trendov in ostalih dejavnikov v prihodnosti močno večala. V primeru, da bi se obvezna dodatna dajatev valorizirala z rastjo stroškov dela, medtem ko se pokojnine valorizirajo z inflacijo, bo to dodatno pomenilo izrazito poslabšanje statusa upokojencev
6. Stroški zdravstvenih storitev so zelo povezani s starostjo. Do starosti med 45 in 50 let so stroški na osebo sorazmerno nizki in konstantni, potem pa strmo naraščajo. Takšne zakonitosti veljajo v vseh razvitih državah in tudi v Sloveniji. Demografski trendi v Sloveniji niso ugodni, saj se populacija hitro stara. Če ekonomski izračuni, uporabljeni v predlogu zakona, niso pravilni, lahko to ogrozi zdravstveno varnost tako sedanje kot naše prihodnje starejše generacije, ki je danes delovno aktivna in financira sedanji sistem.
7. Iz predloga zakona oziroma podanih amandmajev niso jasno razvidne vse kategorije zavezancev, kot na primer status socialno ogroženih. Danes socialno ogroženim z odločbo CSD ni potrebno plačevati premij dopolnilnega zavarovanja, temveč jim država iz proračuna krije zgolj stroške v primeru koriščenja zdravstvenih storitev. V primeru, da zakon socialno ogrožene upošteva kot plačnike pavšalnega prispevka, to zagotovo ne doprinaša h ključni vrednoti našega sistema, ki je solidarnost.
8. Vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala, da bo v tem mandatu pripravila tudi predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, kjer ostaja odprto vprašanje virov financiranja. Spremembo financiranja je po našem mnenju potrebno reševati skupaj, tako za zdravstvo kot za dolgotrajno oskrbo, saj v primeru hitrega sprejetja sprememb financiranja zdravstva v tem mandatu financiranje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo zagotovo ne bo urejeno.
