Gostinca grad porušila, novega nista zgradila

TRBOVLJE – Sava je bila od nekdaj plovna od ljubljanskega Zaloga naprej do izliva v Donavo. Najbolj nevarna je bila čez zasavske brzice pri Prusniku, ki mu zdaj pravijo tudi Potiorek. Je za pritokom zagorske rečice Medije. Navzgor proti toku so čolne vlekli priprežene na konje ali goveda. Tam čez naj bi se prebili že starogrški argonavti, v njihov spomin je arhitekt oblikoval zunanjo podobo zagorske čistilne naprave: »Objekt je simbolično poimenovan Medeja in simbolizira ladjo Argo, s katero so semkaj pripluli argonavti, in spomin na legendo je spodbuda, da očistimo naše vode, da si bomo tako kot nekoč Medeja spet lahko umili obraz v Mediji.«

Za zdajšnjim Molovim bencinskim servisom je iz srednjega veka stala graščina z gospodarskimi poslopji. Njeni zadnji lastniki so bili Potioreki. Nekateri domnevajo, da ga je generalu Oskarju Potioreku država Avsto-Ogrska podarila za njegove zasluge. Po nekem viru pa so Potioreki že leta 1883 v bližini zgradili kapelo, h kateri so hodili poklekat predvsem brodarji. Je torej posest kupil že Oskarjev oče, višji rudarski uradnik iz okolice Beljaka na Koroškem?

Sanjači v oblakih, grad v ruševinah

Za bencinskim servisom so pred leti uredili kilometer dolgo naravoslovno-zgodovinsko učno pot. Table nas poučijo, da je tu nekoč stala zelo pomembna oskrbovalna postaja za tovorne čolne. Nad sotesko, ki je vpeta v Naturo 2000 in krajinski park Kum, dandanašnji kraljujeta planinski orel in sokol selec, ob gozdnem potoku se skriva redki hrošč močvirski krešič, na travnikih cvetijo kukavičnice in kranjska lilija. Za obvarovanje teh novi posegi v krajino niso dovoljeni.

Spletni portal slovenskih gradov pove, da je gradič Prusnik v 16. stoletju spadal pod gospoščino Gamberk. Sredi 18. stoletja ga je kupila država in preuredila v ladijsko postajo. V 19. stoletju ga je prodala Pilpachom iz bližnjih Kandrš, ti pa okrog 1900. Potioreku. Po drugi svetovni vojni so ga predelali v socialna stanovanja. Ker je niso vzdrževali, je stavba vidno propadala. Leta 1989 je Občina Trbovlje gradič s posestjo za 99 let oddala v najem gostincema zakoncema Martinu in Štefki Lisjak iz Dobrunj pri Ljubljani. Zaslovela sta z diskoteko Super Li, manj pa z najemom še enega gradu, tivolskega Bellevueja. Lisjakova naj bi se zavezala, da bosta razpadajoči gradič podrla, na njegovem mestu pa zgradila staremu povsem enakega novega. Torej nekakšno tridimenzionalno repliko. Uporabljala naj bi jo za turistično in gostinsko dejavnost. Prvi del sta izpolnila, grad sta res porušila. Novega pa nista niti začela, saj je bila že leta 1992 pogodba odpovedana. Vzrok naj bi bil najbrž novi zakon o denacionalizaciji.

Vendar Potiorek ni doživel denacionalizacijskega postopka, tako da se je Bogdan Barovič leta 2006 kot trboveljski župan lahko podpisal pod Program priprave lokacijskega načrta za del območja PE 6/1 – Prusnik. Med drugim so zapisali, da se »zemljišče posestva Potiorek namenja revitalizaciji tega območja oziroma prenovi gradu. Tako trenutno veljavni UN med drugim predvideva obnovo porušenega gradu Prusnik v enakih gabaritih kot prvotni objekt.«
Kako so potlej še naprej kupčkali s Potiorekovino, med Zasavci ni znano, toda pred letom ali dvema naj bi jo občina potiho prodala zasebniku iz bližnje vasi Šklendrovec. Ogradil si jo je z električnim pastirjem, da mu s paše ne uidejo koze in prašiči zelo cenjene pasme mangulica.

Zgodovinski izbris

Mimogrede naj omenimo, da mnogi Zasavci menijo, da se je Prusnik pisal kdo od nekdanjih graščakov. Toda z dokumenti tega še nihče ni potrdil. Poimenovanje Prusnik naj bi v resnici izviralo iz starega narečnega izraza za brzico. V tem smislu je besedo uporabljal tudi že pokojni Tine Lenarčič, ki je veljal za živo trboveljsko enciklopedijo.

Pomudimo se malo več pri graščaku Oskarju Potioreku. Rodil se je 20. novembra 1853 v Plajberku pri Beljaku, nemško Bad Bleibergu, češkemu očetu in slovenski materi. Možno je, da je že Oskarjev oče kot višji rudarski uradnik kdaj obiskal Zasavje in mu je oko med vožnjo z vlakom obstalo na Prusniku. Ali pa ga je res, kot menijo nekateri, cesar podaril Oskarju za njegove zasluge. Oskar je bil namreč karierni vojak, med drugim je med letoma 1883 in 1886 poveljeval 3. četi kranjskega 17. pešpolka v Ljubljani, med ljudmi poznanega kot pešpolk kranjskih Janezov. Zaradi tega in kot sina slovenske matere Oskarja lahko upravičeno prištevamo med slovenske generale. Leta 1911 je postal guverner Bosne in Hercegovine in prav na Oskarjevo povabilo je prestolonaslednik Franc Ferdinand z ženo Sofijo junija 1914 obiskal Sarajevo. Potiorek je ob atentatu stal tik ob njima. Po atentatu je Oskar vneto spodbujal napad na Srbijo in proti njej povedel avstro-ogrsko vojsko v začetni napad – a namesto zmag je požel več zaporednih ponižujočih porazov. Poveljevanje so Potioreku odvzeli 22. decembra 1914.
Upokojen in zagrenjen se je sprva morda zatekel na Prusnik, a dlje ni mogel ostati, ker je Slovenija pristopila k Jugoslaviji. Osebno Potiorek ne bi mogel doživeti hujše more. Umaknil se je v Celovec, kjer je umrl 17. decembra 1933. Pokopan je na vojaškem pokopališču v Dunajskem Novem mestu.

Prusnik pa je Oskar prepustil bratu Pavlu. Luknjičavi ljudski spomin rad zamenjuje brata drugega z drugim. Na Prusniku je torej po prvi vojni zagospodaril Pavel, ki je skrbel tudi za invalidno sestro Emo. Oba sta znala slovensko. Čigava žena in mati je bila Linda Potiorek, ki je 28. februarja 1932 umrla v Zagorju ob Savi, bo treba še raziskati. Po navedbi časnika Slovenec so jo pokopali v Zagorju. Ljudski spomin pa pove, da se je Pavel (po Lindi?) poročil s svojo glavno gospodinjo, ki ostaja v ljudskem spominu kot Kumljanska Fani. Uradno je bila Frančiška Potiorek, rojena Kavšek, v eni od podkumskih vasi. Po partizanski zmagi je nacionalizacija Pavla razlastila. Zagrenjen, da so ga naredili za grajskega hlapca, je odšel v Avstrijo, medtem ko sta Fani in Ema ostali. V precejšnji bedi naj bi živeli v eni od stranskih hiš, tudi njiju naj bi pokopali na zagorskem pokopališču. A nagrobnika ni več.