Gostinka vsak dan dela v gozdu

Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) je tudi za leto 2020 izbral najskrbnejše lastnike gozdov v štirinajstih območnih enotah ZGS. Nekaj jih predstavljamo: lastnico gozdarske kmetije na Koprivniku pri Bledu Mojco Dijak Grmek, 76-letnega Jožefa Enika iz Žirov, ki še vedno skrbi za svoj gozd, in pa Agrarno skupnost Škoflje-Zavrhek pri Divači, kar je edinstven primer ohranjene gozdne skupnosti pri nas. Izbor sicer poteka od leta 1999.

Jožef Eniko iz Ledinice pri Žireh kljub svojim letom preživi v gozdovih po več ur na dan. Njegova kmetija obsega 28 hektarjev, od tega je kar 19 hektarjev gozdov, ki se raztezajo na nadmorski višini od 500 do 700 metrov. »Večina je smreke, nekaj parcel pa je tudi mešan gozd in ponekod bukev.« Kmetijo je podedoval po stricu. Od nekdaj je bila lesarska, gozdarska. Izučil se je za mizarja in jo prevzel pri tridesetih.

Zdi se mu, da je bil gozd ljudem včasih bliže: »Rekli so, da je bil gozd za kmetijo banka. Rezerva za najhujše čase. Iz njega so črpali za obnovo domačije,« poudarja Jožef. »Gozdovi so bili vzdrževani in počiščeni. Če je denimo katero drevo napadel podlubnik, smo šli in takoj odstranili deblo. Danes, po žledolomu in podlubniku, ki je povzročil precej škode, opažam, da nekateri še vedno niso podrli napadenih dreves.«

Ve, da se danes svet vrti drugače: »Lastnikov ni tu, z gozdom se ne ukvarjajo, ker nimajo časa, nekateri tudi ne znajo.« Sam tudi pozimi živi z gozdom, ko čisti mladje, ki ga ima šest hektarjev.
»Lani je bila lepa, suha zima in sem precej ur porabil za čiščenje robide in maline. Če ne čistiš in ga ne varuješ, nima smisla saditi, saj divjad vse poje.« Predlani je posadil 800 smrek in nekaj javorja. In od kod šest hektarjev mladja? »Pred 30 leti smo vsako zimo posadili čez tisoč dreves. In tista so zrasla.«

Eden najboljših skrbnikov gozda po osamosvojitvi je zagotovo Agrarna skupnost Škoflje-Zavrhek pri Divači, ki ima 44 članov in gospodarijo na 203 hektarjih gozdov na 44 parcelah. Kot nam je povedal predsednik skupnosti Dušan Škrlj, je agrarna skupnost nastala leta 1877, ko so v zemljiško knjigo zapisali, da dobrih 200 hektarjev gozdov in pašnikov pripada 23 vaščanom Škofelj in Zavrhka.

Vaščani so potrebovali gozd za les in pašnike za živino in tako je stvar brezhibno delovala vse do povojne denacionalizacije. »Pri čemer je zanimivo, da so vaščani skrb za gozd kljub vsemu ohranili. Potem se je precej pogozdovalo in leta 1994 smo dobili gozdove nazaj in agrarna skupnost se je nadaljevala.« Kot pove Škrlj, danes 75 odstotkov gozda predstavljajo iglavci, pretežno bor, potem so hrast, črni gaber in drugo.
»Z gozdom gospodarimo po gozdnem načrtu. Vsako leto posekamo od 500 do 700 kubičnih metrov. Novembra zberemo interesente, ki potrebujejo les, posekamo, in člani za les plačajo neki simboličen znesek. Po zadnjih podatkih imamo 4 kubične metre prirasta na hektar,« pojasnjuje Škrlj. Priznava, da ima skupnost vzpone in padce. »Vsako leto skličemo zbor in si povemo, kaj smo delali dobro in kaj narobe, ter sprejmemo načrte za naprej.«

Posebno zanimiva je skrbnica gozdov Mojca Dijak Grmek, po poklicu gostinka in prodajalka, ki z družino živi na 12 hektarjev veliki kmetiji Pr'Anžiču na Koprivniku v Bohinju, na obrobju Pokljuke v Triglavskem narodnem parku na nadmorski višini 980 metrov.
Osem hektarjev je gozda, ki sega vse do 1200 metrov nad morje. Gre za gorski gozd s pretežno iglavci, ki jih je zadnja leta precej poškodoval snegolom, nato pa še podlubnik. Kljub temu so gozdove ohranili v dobri kondiciji.


Vsako leto pripravijo oglarsko kopo, ki je včasih pomenila dodaten zaslužek, danes je seveda tradicija in občasno turistična popestritev. V hlevu imajo še nekaj govedi, ki jih vsako leto ženejo na planino Goreljek, kot so počeli predniki. Mojca pravi, da imajo gozd v družini in bi težko živela brez pogleda nanj, brez vonja, ki ga oddaja. »Izjemno rada sem v gozdu, živim z njim. Težka dela opravijo fantje, mož Marko in sin, sama pa čistim, pospravljam les in pomagam pri obžetvi.« Poudarja, da je gozda premalo, da bi se od njega dalo živeti: »V glavnem z njim pokrijemo domače potrebe, les za kurjavo in tudi drugo.«

Eden največjih slovenskih strokovnjakov za gozdove mag. Živan Veselič zatrjuje: »Danes so slovenski gozdovi, kljub žledolomu, snegolomu in nekajkratnim udarom podlubnika, ki so prizadeli od 10 do 15 odstotkov gozdov, v dokaj dobri kondiciji.« Tudi zaradi dobrih in skrbnih lastnikov.