Grad Cmurek z norostjo piše nove zgodbe (FOTO)

Čeprav grad Cmurek na Tratah zaznamuje več kot 850 let zgodovine, nad njim lebdi teža izpraznjene institucije. Še pred dvajsetimi leti je tam deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate, danes pa v njem deluje Muzej norosti, ki je minuli konec tedna gostil mlade umetnike mednarodnega projekta Musicville, to soboto pa se na renesančnem dvorišču obeta vinski večer.

Muzej norosti pod vodstvom direktorice Sonje Bezjak s številno ekipo prostovoljcev deluje že od leta 2013. Grajska vrata z velikim ključem že četrto leto odklepa kustosinja Barbara Kotnik, ki obiskovalcem pripoveduje zgodbe o ujetosti za zidovi, o želji po izhodih, prostorih spominjanja na ustanovo, ki je bila za marsikoga dom.

Razstava je opremljena s pričevanji resničnih uporabnikov zavoda.

Posebnost Muzeja norosti je to, da to ni zgolj muzej.

»Posebnost Muzeja norosti je to, da to ni zgolj muzej, v katerem govorimo o zgodovini, o preteklih dogodkih, temveč odpira teme in poglede na duševno zdravje ter nameščanja v institucije, kar je danes še vedno zelo aktualno. Izkazal se je kot prostor odprte komunikacije, kjer se o duševnih boleznih odprto in odkrito pogovarjamo, prav tako o predsodkih do ljudi, ki so tako imenovano drugačni. Ljudje na vodenjih ali skozi različne razstave začutijo varnost, da lahko z nami delijo tudi osebno izkušnjo, k nam prihaja tudi veliko svojcev, ki imajo bližnje v institucijah,« pove Kotnikova.

Če ne boš pridna …

Glede na to, da več kot 4000 ljudi v Sloveniji še vedno živi v institucijah, so v muzeju to pomlad začeli projekt Kakšna norišnica, s katero prek ozaveščevalnih akcij in interaktivnih točk v okviru razstave opozarjajo na trenutne razmere v zavodih. »Deinstitucionalizacija ni samo beseda, ki jo je težko izgovoriti in očitno še težje izvesti, ampak si želimo, da se na tem področju tudi kaj premakne, tako da v okviru kampanje zbiramo podpise, s katerimi želimo javnosti in odločevalcem pokazati, da ljudem ni vseeno za razmere, v katerih nekateri živijo,« dodaja Kotnikova.

Mariborski umetnik Vasko Atanasovski (Glasbarium Institute) z ekipo mladih umetnikov in somentorjev že dve leti vodi projekt Musicville.

Zidovi Muzeja norosti, kjer je nekoč deloval Zavod za duševne in živčne bolnike, obiskovalcu povedo zgodbe, ob katerih nihče ne ostane ravnodušen.

»Kot majhna deklica sem bežala v hišo, da bi se skrila pred gručo 'čudnih' ljudi, ki se je sprehajala skozi vas. Če ne boš pridna, te bodo vzeli, so mi zagrozili. Izza vogala sem jih opazovala in ugibala, ali se res moram bati. Kot mnogi sem tudi sama dopustila, da je bojazen do njih kar občepela v meni,« se spominja soustanoviteljica Muzeja norosti Darja Farasin, ki kot pobudnica številnih aktivnosti skrbi, da z dejavnostjo širijo tudi zavedanje, da je prehod na drugo stran zidov nenapovedan in lahko pričaka kogar koli. »Drugačnost nikoli ne bi smela biti nekaj, kar te obsodi na življenje med zidovi.«

Umetnost za energijo

Vzpostaviti smo tudi stik z Ani Vnuk, bolničarko/negovalko, ki je več kot 40 let predano in s srcem skrbela za uporabnike zavoda. »V Zavodu Hrastovec - Trate smo imeli ljudi z diagnozami, za katere so bili mnenja, da so neozdravljive, kar je pomenilo, da ko so enkrat prišli k nam, so tudi ostali. Odšli so samo tisti, ki so jih domači vzeli v svojo oskrbo, teh pa ni bilo veliko. Meni so bili še posebno ljubi zahtevnejši primeri. Bili so mi izziv, saj na koncu ugotoviš, da si vsakdo želi le biti viden, slišan in ljubljen. Nikoli me ni zanimalo, kakšne diagnoze imajo, zame so bili vsi enaki, moji, nanje sem se navezala kot na družinske člane,« pripoveduje Ani, ki se nostalgično še vedno spominja veliko zgodb posameznikov, ki so ji zaznamovale življenje.

Kustosinja Barbara Kotnik že četrto leto odklepa in zaklepa grajska vrata ter vodi skupine in posameznike skozi poslopje.

»Ni bilo enostavno, nikakor ne, sploh nočne. A ko sem ob odhodu preluknjala kartonček in zaprla vrata za sabo, sem bila spet le mati svojima sinovoma in žena možu, skrbi so ostale tam,« dodaja.

»Še danes, ko je grad izpraznjen že skoraj 20 let, je mogoče slutiti odsotnost 300 ljudi, kolikor jih je hkrati živelo tukaj. Na robove družbe izrinjeno temo smo postavili v osrčje, ne ker bi sami tako želeli, ampak ker že grad Cmurek sam z Muzejem norosti ljudi spodbudi, da se o tem pogovarjajo. Velik prispevek v vidnosti imajo tudi umetnost in kulturni dogodki, ki v grad prinašajo svežo energijo. Pred dvema letoma je bil večji umetniški projekt razstava fotografa Simona Changa, ki je za grajskimi zidovi preživel tri tedne, minuli teden smo gostili mlade mednarodne umetnike iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije, ki so v okviru projekta Musicville v produkciji Glasbarium Institute pripravili čutno glasbeno-vizualno predstavo po navdihu zgodb, resničnih izpovedi ljudi, ki so bivali v zavodu, to soboto pa v sodelovanju s Turističnim društvom Klopotec pripravljamo vinski večer,« še pove direktorica muzeja Sonja Bezjak.