Grad po roparjih napadla še goba

Gradovi na Slovenskem imajo prav posebno zgodbo. Država si večinoma na vse pretege prizadeva, da bi se rešila njihovega lastništva, čeprav so bolj ali manj brez izjeme spomeniška in kulturna dediščina. Takšnih in podobnih primerov ni malo, praksa pa kaže, da je treba potencialne kupce preveriti povprek in počez, saj imajo mnogi pred očmi le evrske bankovce, da bi si iz (pre)prodaje gradov odrezali svoj kos pogače. Spomnimo samo na grad v Slivnici pri Mariboru, ki ga je ruski bogataš Alexandr Komolov na dražbi kupil za 170.000 evrov, že dobri dve leti zatem pa prodajal za dobrih 700 tisočakov.

Ostala le lupina

Da se z njihovim gradom ne bi zgodilo podobno, pa si srčno želijo v Selnici ob Dravi. Na rahli vzpetini ob vznožju Tičnice v Spodnjem Slemenu namreč stoji mogočno poslopje gradu Viltuš, ki je (bil) eden naših najlepših in največjih dvorcev. Njegova lastnica, država (natančneje ministrstvo za kulturo), ga je leta 1996 razglasila za kulturni spomenik in obljubila, da bo zanj vzorno skrbela. A resničnost je povsem drugačna, zunanja podoba gradu je naravnost grozljiva, saj je od nekdaj slikovitega dvorca pravzaprav ostala le lupina, četudi so pred petnajstimi leti obnovili vsaj ostrešje in kritino.


Če je že notranjost gradu propadla, bila uničena in izropana (nekaj časa so se v notranjosti zadrževali tudi narkomani), pa se po zaslugi domačega turističnega društva izboljšuje in neguje vsaj njegova okolica. Danes urejen in oživljen grajski park z ribnikom je bil še pred približno šestimi leti zanemarjen in skorajda neprehoden. Za njegovo zasnovo, ki poleg domačih eksotičnih drevesnih vrst vključuje tudi številne eksotične, je poskrbel Oto von Badel, član rodbine, ki je dvorec kupila 1883. in mu po temeljiti prenovi v slogu angleške gotike za časa Tudorjev dve leti pozneje dala današnjo podobo. Takrat so pozidali tudi izstopajoč štirinadstropni stolp s strešnimi ogelnimi stolpiči. Z njim je Viltuš dobil videz gradu, saj je poleg zleknjene podolgovate, a vendar razgibane tlorisne stavbne gmote pridobil še ustrezno višino.

Zahtevali sta ga nazaj

Leta 1927 je grad kupil lesni industrialec Peter Magerl ter ga namenil vnukinjama Adeli in Magdaleni, ki sta bili njegovi lastnici do konca druge svetovne vojne (1943. so bili v njem gestapovski zapori), ko je bil nacionaliziran. Potem so tu nastanili vojne invalide in bolne pilote JLA, med letoma 1950 in 1988 pa je bil v njem Dom upokojencev Danice Vogrinec. Pozneje ga je ruška občina nameravala prodati najugodnejšemu ponudniku oziroma ga nameniti za višjo gostinsko in turistično šolo, toda iz vsega ni bilo nič, saj sta denacionalizacijski upravičenki Adela Zangl in Magdalena Fischer začeli postopek za vrnitev vsaki po polovico gradu, ki je trajal do leta 2008. Zahtevi sta bili zavrnjeni, a je država morala plačati 765.064 evrov odškodnine v obveznicah, pri čemer je bil Viltuš uvrščen na seznam 40 gradov, za katere je posebno zainteresirana.


Medtem ko je potekal denacionalizacijski postopek, je država dvorec Viltuš statično sanirala, obnovila ostrešje in kritino ter pozneje namestila nove žlebove (stare, bakrene, so odnesli tatovi) ter za to porabila 475.511 evrov. Hkrati pa je dopustila, da so ga zlikovci nezadržno ropali in uničevali, na kar so opozarjali selniška občina (po 1998., ko je bila ustanovljena), mariborska enota zavoda za varstvo kulturne dediščine, policija in posamezniki. A odločnejšega ukrepanja ni bilo, namesto tega je država začela mrzlično iskati kupca, a jim ga niti po dveh dražbah še ni uspelo najti.

Država si je premislila

Medtem pa je, kot vse kaže, država spremenila mnenje o gradu. Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc se je pred dnevi z mariborskimi strokovnjaki zavoda za varstvo kulturne dediščine pogovarjala na temo njegove obnove. Tako naj bi bilo samo v letošnjem in v prihodnjem letu razpisanih 6,5 milijona evrov sredstev, ki bi jih bilo mogoče črpati za obnovo gradov. »Grad je v tako slabem stanju, da se bo, če ne bomo kmalu začeli sanacije, prvi del v nekaj letih že začel rušiti. Predvsem tisti del, ki ga je že zelo načela goba,« je pojasnila županja občine Selnica ob Dravi Vlasta Krmelj.


Strokovnjaki so namreč med pregledom gradu našli veliko sledi, da se je v notranjosti nepričakovano razširila lesna goba. Gre za zelo razvejano skupino gliv, ki se hranijo z lesom in s tem povzročajo razpadanje lesa ali trohnenje. Tako je v nevarnosti, da bodo gobe pojedle vse lesene dele gradu in se bo zrušil. Krmeljeva si prizadeva, da se ne bi zgodil tovrstni črni scenarij, zato so ministrstvu tudi predlagali, da bi upravljanje gradu prepisali na občino: »Veseli smo, da nam je ministrstvo prisluhnilo in pospešilo aktivnosti in dejavnosti za pripravo projektov za vsaj osnovno sanacijo. Začeli smo se pogovarjati o tem, kaj bi lahko bilo v takšnem objektu v prihodnosti. Želimo si, da bi lahko sami upravljali grad. Na ta način bi imeli tudi določen vpliv na vsebine.«
Domačini že imajo vizijo, kaj bi radi imeli v danes propadajočem, jutri morda obnovljenem dvorcu.


»Menimo, da bi lahko bili v njem učni centri, kulturne vsebine, galerija, morda tudi restavracija. Torej nekaj, kar bi mu dalo življenje, in bi imel tudi nekaj prihodkov, saj vemo, da je objekt težko vzdrževati. Želimo si, da bi bil večji del gradu še vedno v javni lasti, da bi lahko ljudje do njega dostopali, si ga ogledali, obenem pa se zavedamo, da je treba imeti tudi nekatere dejavnosti, ki mu bodo prinesle nekaj sredstev za vzdrževanje,« je sklenila županja tamkajšnje občine Vlasta Krmelj.