TRTA
Grajski vinograd bo dal tisoč steklenic
Pod Ljubljanskim gradom so na svetovni dan turizma potrgali rdečegrajca.
Odpri galerijo
Grajska trgatev pod Ljubljanskim gradom je potekala na svetovni dan turizma. FOTOGRAFIJE: Igor Mali
Petkovo jutro se je že prevesilo v dopoldne, ko sonce še vedno ni posijalo na grajski vinograd, le nekaj minut peš od Ljubljanskega gradu; slednji vse bolj postaja tudi vinski grad, saj tam raste potomka stare trte z Lenta, nedavno pa je vrata odprla tudi Grajska vinoteka Strelec, ki ponuja več kot 200 vin iz vseh treh vinorodnih dežel Slovenije.
V vinogradu je bilo včeraj živahno, pripravljala se je druga trgatev od njegove posaditve in razpoloženje je bilo prešerno. A Ljubljanski grad oziroma prestolnica imata precej daljšo vinogradniško preteklost, razkrije etnolog Janez Bogataj: »V arhivu smo odkrili lokacije ljubljanskih vinogradov v preteklosti. Zanimivo: vinograd je že bil na tem mestu, kot je danes. Bili so tudi na Golovcu, v 14. in 15. stoletju so bili na ljubljanskem Rožniku.«
Bili pa so tudi okoli Ljubljanskega gradu, razkrije Stane Miklavec: »Vinograd je bil pod Ljubljanskim gradom, v Narodnem muzeju je fotografija iz leta 1930, ko se vidi na njej. Pa pri gostilni Češnovar je bil še pred približno 50 leti,« se spomni še dveh bližnjih bivših lokacij.
Na sedanji lokaciji sredi gozda, mimo katere vodijo pešpoti, je lega ugodna in trte zelo lepo rastejo, pojasni Franci Čuš, predstojnik Oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije.
On in sodelavci so sadili trse, zdaj pa skrbijo za grajski vinograd: »Letošnji letnik je bil zelo težaven, kar se tiče predelovalnih razmer. Obiskal sem kar veliko vinogradov v času dozorevanja grozdja in moram reči, da ni vinograda, ki ne bi imel okužbe z glivičnimi boleznimi,« je med drugim povedal Čuš, ki je trgače seznanil z informacijo, da se bo bralo rdečegrajca (zweigelt), ter opozoril: »Ne se ustrašiti, ene trte so manj obložene kot druge. Naši največji 'prijatelji' so kosi, ki pridejo skozi zaščitno mrežo in redčijo grozdje.«
Iz zvočnikov so (namesto harmonike) odmevale zimzelene slovenske popevke, medtem ko so si pokrovitelji trt in gosti privezali predpasnike ter krenili po sila urejenem vinogradu, kjer so okoli trsov informacije o pokrovitelju.
Direktorico Javnega zavoda Ljubljanski grad Matejo Avbelj Valentan smo dobili med obiranjem njenega trsa; priložnostno je opomnila, da se ljubljanska grajska trgatev dogaja prav na svetovni dan turizma: »Mi ta vinograd gojimo, kot da je v plenicah. Tri leta je komaj star, mlade trte so, treba je paziti.«
Kot pravi, se »agrarne zadeve sredi mesta« ne bi lotili brez strokovne pomoči kmetijskega inštituta, vinska zgodba na gradu pa je del turistične ponudbe prestolnice: »Mi imamo 80 odstotkov prihodkov iz turistične dejavnosti, turizem je še vedno v porastu. Absolutno je Ljubljana biser v Evropi, rakava rana pa je naša infrastruktura,« pojasnjuje Avbelj Valentanova.
»Vinograd v vinski zgodbi pomeni velik potencial in ga je treba izkoristiti,« pa je prepričan tudi Čuš, ki navaja vsakodnevno vinogradniško prakso v Ljubljani, ko s sodelavci skrbi za grajski vinograd: »Veliko ljudi se sprehaja mimo, kar nekaj je turistov; z njimi debatiramo in klepetamo, precej stvari jih zanima.« Tudi na trgatvi je bilo precej klepeta med navzočimi, precej trgačev je bilo (kot je to tudi sicer navada) dobrih znancev, le nekatere so hudomušno opominjali: »Žvižgati je treba med nabiranjem.«
Spet drugi so delili nasvete za trgatev okoli 550 trsov dragocenega rdečegrajca, kot: »Ne meče se v gajbo, ampak polaga.« Slišati je bilo, da vinograd sredi Ljubljane lahko da zelo dobro vino, čeprav ga bo iz vsega vinograda prišlo okoli 1000 steklenic, ali kot pravi Čuš: »To je količina za protokolarno in do neke mere tržno dejavnost.«
Bogataj pa opomni tudi na simboliko grajskega vinograda: »Ta vinograd moramo razumeti kot reprezentanta vsega slovenskega prizadevanja na področju vinogradništva in vinarstva.« Trgatev je uspela, vreme je zdržalo, sledi še trgatev belpina čez nekaj tednov.
Rdeča sorta rdečegrajc
V vinogradu je bilo včeraj živahno, pripravljala se je druga trgatev od njegove posaditve in razpoloženje je bilo prešerno. A Ljubljanski grad oziroma prestolnica imata precej daljšo vinogradniško preteklost, razkrije etnolog Janez Bogataj: »V arhivu smo odkrili lokacije ljubljanskih vinogradov v preteklosti. Zanimivo: vinograd je že bil na tem mestu, kot je danes. Bili so tudi na Golovcu, v 14. in 15. stoletju so bili na ljubljanskem Rožniku.«
Da so trte dobro obrodile, se je prepričal tudi župan.
Bili pa so tudi okoli Ljubljanskega gradu, razkrije Stane Miklavec: »Vinograd je bil pod Ljubljanskim gradom, v Narodnem muzeju je fotografija iz leta 1930, ko se vidi na njej. Pa pri gostilni Češnovar je bil še pred približno 50 leti,« se spomni še dveh bližnjih bivših lokacij.
Na sedanji lokaciji sredi gozda, mimo katere vodijo pešpoti, je lega ugodna in trte zelo lepo rastejo, pojasni Franci Čuš, predstojnik Oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije.
Direktorica Ljubljanskega gradu Mateja Avbelj Valentan je lahko zadovoljna z razvojem grajskega vinograda.
On in sodelavci so sadili trse, zdaj pa skrbijo za grajski vinograd: »Letošnji letnik je bil zelo težaven, kar se tiče predelovalnih razmer. Obiskal sem kar veliko vinogradov v času dozorevanja grozdja in moram reči, da ni vinograda, ki ne bi imel okužbe z glivičnimi boleznimi,« je med drugim povedal Čuš, ki je trgače seznanil z informacijo, da se bo bralo rdečegrajca (zweigelt), ter opozoril: »Ne se ustrašiti, ene trte so manj obložene kot druge. Naši največji 'prijatelji' so kosi, ki pridejo skozi zaščitno mrežo in redčijo grozdje.«
Iz zvočnikov so (namesto harmonike) odmevale zimzelene slovenske popevke, medtem ko so si pokrovitelji trt in gosti privezali predpasnike ter krenili po sila urejenem vinogradu, kjer so okoli trsov informacije o pokrovitelju.
Direktorico Javnega zavoda Ljubljanski grad Matejo Avbelj Valentan smo dobili med obiranjem njenega trsa; priložnostno je opomnila, da se ljubljanska grajska trgatev dogaja prav na svetovni dan turizma: »Mi ta vinograd gojimo, kot da je v plenicah. Tri leta je komaj star, mlade trte so, treba je paziti.«
Kot pravi, se »agrarne zadeve sredi mesta« ne bi lotili brez strokovne pomoči kmetijskega inštituta, vinska zgodba na gradu pa je del turistične ponudbe prestolnice: »Mi imamo 80 odstotkov prihodkov iz turistične dejavnosti, turizem je še vedno v porastu. Absolutno je Ljubljana biser v Evropi, rakava rana pa je naša infrastruktura,« pojasnjuje Avbelj Valentanova.
Ta vinograd moramo razumeti kot reprezentanta vsega slovenskega prizadevanja na področju vinogradništva in vinarstva.
»Vinograd v vinski zgodbi pomeni velik potencial in ga je treba izkoristiti,« pa je prepričan tudi Čuš, ki navaja vsakodnevno vinogradniško prakso v Ljubljani, ko s sodelavci skrbi za grajski vinograd: »Veliko ljudi se sprehaja mimo, kar nekaj je turistov; z njimi debatiramo in klepetamo, precej stvari jih zanima.« Tudi na trgatvi je bilo precej klepeta med navzočimi, precej trgačev je bilo (kot je to tudi sicer navada) dobrih znancev, le nekatere so hudomušno opominjali: »Žvižgati je treba med nabiranjem.«
Vinograd je star komaj tri leta, trgači, tudi Stane Miklavec, so bili zelo previdni.
Spet drugi so delili nasvete za trgatev okoli 550 trsov dragocenega rdečegrajca, kot: »Ne meče se v gajbo, ampak polaga.« Slišati je bilo, da vinograd sredi Ljubljane lahko da zelo dobro vino, čeprav ga bo iz vsega vinograda prišlo okoli 1000 steklenic, ali kot pravi Čuš: »To je količina za protokolarno in do neke mere tržno dejavnost.«
Bogataj pa opomni tudi na simboliko grajskega vinograda: »Ta vinograd moramo razumeti kot reprezentanta vsega slovenskega prizadevanja na področju vinogradništva in vinarstva.« Trgatev je uspela, vreme je zdržalo, sledi še trgatev belpina čez nekaj tednov.
