Gregor Poljanec Kirsch: V Afganistanu še v fitnes nismo smeli brez orožja (FOTO)

Medtem ko se vsi sprašujejo, kako to, da se je po vseh letih truda, ko so zavezniki, tudi Slovenci, stabilizirali Afganistan, ta država v nekaj dneh sesula v prah, nekdanjega slovenskega vojaka Gregorja Poljanca - Kirscha, ki je delal tudi kot specialec za Nato in bil bojiščni reševalec specialnih reševalnih sil, popoln nadzor talibanov nad državo niti ne preseneča. Pravi, da je do zavzetja Kabula res prišlo nenavadno hitro v enem tednu, a po drugi strani je bila pripravljenost afganistanske vojske, da bi se aktivno zavzeli za svojo državo, povsem šibka.

»Afganistancem je bilo vseeno, tako lokalnim prebivalcem kot vojakom, kaj se dogaja. 'Inshalhah' so govorili, torej v prevodu 'tako, kot želi Alah'. Tudi če bi jim dali ukaz, da moramo nekaj storiti, sicer jim bodo posekali glave, se ne bi zganili. Takšni so. Ko je čas za kosilo, dajo temu prednost in ničemer drugemu. Takrat izpustijo vse iz rok. Vseeno jim je, kaj se dogaja in kdo jim je kaj ukazal. Dvajset let so imeli časa, ampak ne, njim se ne da delati, saj da so tujci tukaj, bodo oni, nam ni treba. Vseskozi jih je treba preganjati, živijo iz dneva v dan in tudi zato je šlo vse v franže,« pojasnjuje Poljanec Kirsch.



Vseeno, pa teh dvajset let navzočnosti ameriške navzočnosti v Afganistanu ni bilo povsem zaman, ocenjuje nekdanji vojak. »Vsaj mlajše generacije so videle, da obstaja še drugačno življenje. Teh dvajset let je bil tudi odnos do žensk nekoliko boljši, manj je bilo zatiranj. Zdaj lahko mlajši naredijo spremembe, ker vedo, kako približno deluje civilizirani svet. Mi smo naredili, kar smo lahko, zdaj je tudi na ostalih, da to izkoristijo. Morda bo prišlo do upora v naslednjih generacijah, kdo ve«.

V Afganistanu prvič 2004

Prvič je bil v Afganistanu leta 2004, ko je za slovensko vojsko opravljal posebne enote, naslednjič leta 2010, ko je bil bojiščni reševalec specialnih reševalnih sil in nazadnje leta 2014 v enoti ameriške specialne sile za posebne naloge, ko je tudi usposabljal Afganistancev za posebne specialne enote. V tem času je spoznal veliko tamkajšnjih prebivalcev, tudi zato, ker so v bolnišnico, ki so jo imeli v bazi, sprejemali ne le ranjene vojake, temveč tudi civiliste in nenazadnje člane kriminalnih in mamilarskih združb, ki jih tam ne manjka.



V Kabulu je bil le enkrat, takrat je v mestu vladalo relativno mirno vzdušje, središče pa se je hitro razvijalo in civiliziralo. Nato baze, v katerih je on deloval, so bile postavljene bolj proti jugu in vzhodu Afganistana, v talibansko poseljenih območjih. »Imel sem stik tudi z lokalnim prebivalstvom v bolnišnici, ki so bili zelo hvaležni, ko smo jih zdravili, s prevajalci in verjetno sem imel tudi stik s talibani. Pri njih nikoli ne veš, kdo je taliban in kdo je Afganistanec, saj so vsi enako oblečeni in talibani radi prehajajo iz ene strani v drugo. Razmere so bile vseskozi zelo napete, zato smo morali vedno nositi orožje – tudi za v fitnes smo morali biti opremljeni vsaj s pištolo. Ko pa sem šel ven iz baze, me je vedno spremljala tudi podpora in varnost z zraka«.

»Ženske so tam manj vredne kot pes«

Bolj kot karkoli drugega v zvezi s trenutnim dogajanjem v Afganistanu, Poljanca Kirscha skrbi, kako bodo zdaj tam živele ženske, ki pod oblastjo talibanov ne bodo imele nobenih pravic in so po njegovih besedah »manj vredne kot pes«. »Že zdaj niso smele ne k zdravniku in ne ginekologu, saj je »haram«, greh, da bi moški pregledoval tujo žensko. Afganistanskih zdravnic ni, ker se ne smejo šolati,« pravi.

Nekdanji vojak, ki je pištolo odložil pred sedmimi leti, ko je dal odpoved v Afganistanu (tudi zato, ker mu država ni plačevala dodatka za nevarno delo) meni, da so napovedi talibanov, da so se spremenili, smešne. »Pa kaj še. Moje mnenje je, da če bi bili v krepki manjšini in bi se morali prilagajati, bi se mogoče kaj spremenili. Zdaj pa imajo totalni monopol, poleg tega so dobil še ekstremno veliko novega orožja, novih vozil, ker so jih zaplenili afganistanski vojski, zakaj bi se prilagajali, če imajo vse. Dokler Američani ne bodo zapustili države, bodo še bolj milo govorili in za zdaj jih koliko toliko v miru pustijo, da gredo ven, potem pa bodo delali vse po svoje. Že zdaj, ko talibani niso bili na oblasti, so bile težave in odslej bo še huje,« napoveduje Kirsch. Meni, da se talibani še niso začeli maščevati za vse svoje pobite kolege, ker bi s tem tvegali, da bi vojska prišla nazaj in bi talibani morali na oblast še malo počakati.



»Če bi ženske v Afganistanu prevzele oblast, bi veliko več naredile za to nesrečno državo,« zaključi Kirsch. Zdaj pa ostaja vprašanje, kako bodo živele, če jim vrat iz Afganistana ne bodo odprli.