Grmovje za zdravje: peš so jo mahnile od Grmovja do Kopra
Ljudje si postavljamo najrazličnejše izzive, s katerimi želimo sebi in tudi drugim dokazati, da znamo in zmoremo narediti tisto, kar si zastavimo za cilj. To so sebi in drugim, ki morda niso najbolj verjeli, da bodo zmogle, na pragu koledarske jeseni dokazale štiri zaposlene iz Doma Nine Pokorn Grmovje: Ksenija Hrustl, Doroteja Šimonić, Sonja Pajić in Lavra Lužar, ki so se odločile, da se peš podajo do Kopra. Svoj podvig pa so izpeljale v okviru domskega projekta: Grmovje za zdravje in Čili za zdravje.
Pobuda za to je nastala v pogovorih z njihovo sodelavko Nevenko Kresnik, ki je to pot opravila že pred leti in bi se z njimi podala tudi tokrat, če je ne bi doletela poškodba gležnja. Na poti so bile pet dni, štirikrat so vmes prespale, in sicer v Blagovici, nato na Brezovici, v Postojni in nazadnje v Lokvi pri Sežani. Prve tri dni so vsak dan prehodile prek 40 km, nato 32, zadnji dan pa 28 km. Pri svojem podvigu so bile deležne podpore njihove delovne organizacije, ki jim je omogočila službeno vozilo za spremljevalno ekipo in prehrambne pakete, tako da so na poti imele hrano in pijačo iz nahrbtnika, na cilju vsakodnevne poti in tudi vmes pa tople obroke. »Za spremstvo, prevoz in logistiko prtljage so poskrbeli trije naši sodelavci Joži, Dejan in Borut. Po prihodu v Koper smo oblečene počofotale v morju, si privoščile pivo, čevapčiče in sladoled ter poslale razglednice vsem dobrim gostiteljem na naši poti: sodelavki Brini, ki nam je skuhala odličen golaž prvi dan na Vranskem, gospe Sonji v Blagovico, ki nas je gostila na koncu prvega dne, gostilni Hruševje, ki nas je častila s pijačo ter prigrizkom, ter dobri in prijetni družini, ki nas je gostila na tretji najdaljši etapi od Brezovice do Postojne, kjer smo se od Vrhnike dalje podale čez drn in strn ter se prebijale skozi 'medvedovo območje' daleč stran od glavne ceste,« je povedala Lavra Lužar ter dodala, da je za pot domov poskrbel sodelavec Dejan, ki jih je pričakal na cilju v Kopru. Pot domov je bila čustvena in nasmejana ter polna vtisov in utrinkov.
Kavo pile tudi v Italiji
»Vreme nam je služilo vseh pet dni, le četrti dan so nas krajši čas spremljale plohe, nato pa je za Nanosom posijalo sonce in vse je bilo spet kot prejšnje dni. Zadnji del naše poti smo se podale prek meje v Italijo in si tako pot do Kopra skrajšale za okrog 15 km. Na obrobju Trsta smo si privoščile kavo, že prej pa tudi ugotovile, da prebivalstvo ob meji še kako dobro govori slovensko. V eni od gostiln sem se trudila z angleščino in po stavku enega od domačinov: 'Ali gre slovensko?' požela bučen smeh vseh prisotnih v gostilni,« pove Lavra Lužar in doda še nekaj podatkov o njihovem podvigu. »Pot je minila brez poškodb, nesreč in zapletov, za kar smo neskončno hvaležne. Bili so sicer žulji in druge rahle nevšečnosti oziroma bolečine, ki pa so se ob dobrem razpoloženju hitro skrile. Ves čas naše poti smo bile prek družbenih omrežij v stiku s sodelavci in z njimi delile naše doživljanje, oni pa so nas motivirali, spodbujali in namenjali lepe misli. Na poti smo srečevale dosti prijaznih, zgovornih in dobrosrčnih ljudi. Bilo je nepozabno, sproščeno, nasmejano in spontano potovanje. Bila je enkratna življenjska izkušnja, ki nas je še bolj povezala, vsaka pa je dala v ta mozaik unikaten delček sebe. Bile smo najboljši team building, obljubile pa smo, da na obletnico premagane poti to prevozimo z avtom in obudimo spomine ter podoživimo našo 'odbito' pot.«
Kot smo še izvedeli, jih je ta pot tako navdušila, da po tihem že snujejo naslednjo večdnevno pohodno avanturo. Čeprav je bilo vse skupaj tudi precej naporno, pa vse to odmislijo in dajo na plan le lepe spomine in doživetja ter postanejo Grmovske rakete, kot jih je poimenoval sodelavec Joži, ki je sam strasten športnik in navijač.
