Grobišče pri Mostecu: Pobili celo otroke, žrtve so bile gole in bose

»Na grobišču gre za ujet trenutek smrti. Z arheologijo se približamo žrtvam, in če storilci molčijo, pač žrtve govorijo,« je ob nekdanjem protitankovskem jarku pri Mostecu, polnem okostij obeh spolov in vseh starosti, dejal dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Zaradi priprav na gradnjo akumulacijskega bazena hidroelektrarne Mokrice je investitor, Infra d. o. o., naročil ekshumacijo posmrtnih ostankov iz dela protitankovskega jarka pri Mostecu, ki ga bo po izgradnji elektrarne zalila voda.



Kaj se je takoj po drugi svetovni vojni, od maja do oktobra 1945, dogajalo vzhodno od Mosteca v brežiški občini, so domačini dobro vedeli. A so morali molčati. Manj veš, bolje zate, je veljal tih nasvet, hkrati pa so se zavedali, da se je bolje kraju pobojev izogniti na daleč, če so želeli odnesti celo glavo. Ko je namreč slovenski narod slavil zmago, se je hkrati pisala temna, še vedno ne povsem pojasnjena plat naše zgodovine, zakopana v slovenski zemlji. Sondiranje zemljišča pri Mostecu pred desetletjem je odkrilo približno razsežnost grozodejstev, zakopanih v nekdanjem tankovskem jarku. Okostja so pod zemljo v dolžini slabih 200 metrov, širine do štiri metre, v višino pa do 1,2 metra. Leta 2010 je bila podana ocena, da naj bi bilo na tem delu zakopanih več kot 3000 žrtev, po govoricah, ki so se razširile na območju Mosteca in Dobove, pa naj bi bilo tu v letu 1945 pobitih in prikritih do 10.000 žrtev!

Pobijali vse noči

Franc Cetin z Mosteca je rojen po vojni, a je v očetovi gostilni večkrat slišal govoriti može, ki so si zaupali, kaj se je dogajalo v mesecih po njej. »Poletje je bilo, vedno pa so jih pripeljali v mraku, po deseti uri zvečer. Ropotale so strojnice, včasih tudi do jutra. Ker je bila pot ob Savi zelo slaba, so tovornjaki ustavili kar ob cesti in so žrtve peš gnali po njivah. V blatu so bili odtisi otroških stopinj. Prignali so jih do jarka in ustrelili. Ker jim je običajno zmanjkalo časa, so trupla le površno zagrnili. Neznosen smrad se je širil naokoli, iz tal so vrele človeške tekočine, ki jih je na površje metala voda. Po pripovedovanju naj bi prinesli apno za posip, pa tudi ljudje so sami zasipavali. A veliko si niso upali, saj je bil sistem tak, da je marsikoga le noč vzela. So pa žrtvam že takoj pobrali vrednejše stvari, streljali so večinoma gole. Obleke so pobrali in jih odpeljali v Ljubljano. Nekaterim je celo uspelo pobegniti, a njihov beg običajno ni trajal dolgo,« se govoric v letih, ko so morali molčati o usodi žrtev, ki so svoje življenje končale tako kruto, brez sojenja, strnil Cetin. Domačini vedo povedati, da so pri obdelavi zemlje, sploh med oranjem, pogosto naleteli na kosti, pa kak čevelj, tudi otroški …

Roke zvezali z žico

Posmrtni ostanki bodo zdaj odstranjeni le na območju predvidenega gradbenega posega, gre za dolžino 23 metrov, kosti pa so bile 1,2 metra pod zemljo in več. Za zdaj so na tem delu odkrili posmrtne ostanke najmanj 139 ljudi, končno število bo znano po ekshumaciji in opravljenih antropoloških analizah.

Na tem delu gre za tri različne likvidacije in zakope. V prvi skupini, ki je bila pobita najprej, so vojaki, med katerimi so bili verjetno tudi civilisti, ki sicer prevladujejo v drugi skupini. Glede na odkrite predmete, na primer lasnice in ženske čevlje, so bile v slednji skupini ženske, ena oseba pa je imela umetno nogo, narejeno iz lesa in kovinskih delov. V tretji skupini spet prevladujejo pripadniki različnih oboroženih sil. »Odkriti predmeti žrtev imajo slovenski, nemški in hrvaški izvor. Velik del oseb v prvih dveh skupinah je bil obut, tiste v tretji pa so bile skoraj brez izjem sezute. Del žrtev je bil zagotovo slečen vsaj do spodnjega perila. Večina skeletov ima z žico na hrbtni strani zvezane roke. V zasutju jarka in med posmrtnimi ostanki so bili odkriti številni ostanki streliva kalibrov 9 × 19 mm, 7,92 × 33 mm in 7,92 × 57 mm, njihov kraj odkritja pa nakazuje, da so bile žrtve ustreljene na robu jarka oziroma v njem,« je izsledke izkopavanj strnil arheolog in vodja prekopa dr. Uroš Košir.



Po besedah dr. Pavla Jamnika, vodje kriminalistične akcije Sprava, je grobišče na Mostecu eno prvih, za katera je slovenska javnost izvedela po osamosvojitvi in s katerim se je začela ukvarjati policija. Že v letih 1995 in 2000 so o ugotovitvah obvestili državno tožilstvo v Krškem, tudi z imeni in priimki nekaterih, ki so sodelovali pri pobojih, a so zdaj že pokojni. Prevoze in zaščito območja pobojev so izvajale predvsem enote slovenskega Korpusa narodne obrambe Jugoslavije, tako imenovanega Knoja, pri pobijanju so sodelovali tudi Slovenci. Ljudi, ki so jih pobijali pri Mostecu, so vozili s Teharij, vsaj za en avtobus žensk so pripeljali od že polne Hude jame. Vozili so jih še iz zapora v Šentvidu, med žrtvami naj bi bila še pri begu zajeta skupina nemških vojakov in hrvaških ustašev. Domačini vedo povedati, da so tu zakopani številni domobranci ter tudi več premožnih brežiških družin in izobražencev.