Grofica je sama negovala park (FOTO)
V enem najlepših grajskih parkov v Sloveniji se bohoti 86 vrst dreves. Najstarejša so še iz 18. stoletja.
Odpri galerijo
Ena večjih zanimivosti je poleglo drevo katalpa. FOTO: Jaroslav Jankovič
Mestece na obronku Slovenskih goric na severovzhodu Slovenije, ki je v srednjem veku zraslo na terasi nad Dravo, skriva ob prelepem gradu iz 13. stoletja pravi biser: grajski park, katerega najstarejša drevesa so zasadili že sredi 18. stoletja, v času, ko se je začel razcvet Ormoža.
Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz obdobja 1763–1787 so strokovnjaki prepoznali še danes rastoča posamezna drevesa. Kot nam je povedala biologinja Maja Botolin Vaupotič, je zasnova parka v sodobnem pomenu besede zarisana na ledinski karti iz leta 1801.
Park se po njenih besedah razteza na 2,5 hektarja površine: »Grajski kompleks pa je seveda precej večji.« Sprehod po parku je
nekaj izjemnega. Preseneti nas starost dreves in tudi njihova razporeditev, ki kaže na delo strokovnih rok.
Če se sprehodimo od ormoške kleti skozi park proti gradu, bomo z malo pozornosti opazili zaraščajoči se, a pretežno ohranjen lipov drevored, skozi katerega so nekoč vozili kočije in vozovi.
Po besedah Vaupotičeve je tam še pred vojno raslo 140 raznolikih vrst dreves in grmovnic. »Danes imamo po zadnjem pregledu le še 86 drevesnih vrst in 30 grmovnic.« Po vojni je bil park zanemarjen, v šestdesetih in sedemdesetih letih so nekaj dreves podrli. Takrat je na škodo opozorila tudi ostarela grofica, ki se je pod novo oblastjo morala izseliti iz gradu, ta je bil seveda nacionaliziran. Danes je v njem muzej in je v lasti občine.
V parku so najbolj prepoznavna drevesa oranževec in rdeča bukev. Raste tudi tulipanovec, posebno mesto zaseda več kot 200 let star hrast dob. »Med iglavci naj omenim metasekvojo in krilate oreške. Imamo tudi nekaj borov, a se žal sušijo.«
Sicer se pod omenjeno metasekvojo razraščajo v tem času cvetoči rododendrumi. Prav posebno se obiskovalcem nastavita visoka platana pa rdeči bor, ki ga opazimo po rdečem lesu debla krošnje.
občudujemo. Vaupotičeva je pojasnila, da gre za drevo katalpa, ki je ubralo svojo pot.
Sprehodili smo se tudi okoli kapelice, kjer počiva zadnja ormoška grofica Irma. Na steni je marmorna plošča z napisi pokojnih, njenega prvega in drugega moža. Kot smo lahko opazili skozi lino lesenih vrat, je na tleh velika nagrobna plošča, sicer pa je kapelica precej zanemarjena in bi si zaradi zgodovine in kulturne dediščine zaslužila več pozornosti.
Park je priljubljeno sprehajališče Ormožanov, saj je tam tudi otroško igrišče. Turisti in popotniki, ki zaidejo sem, po sprehodu ne morejo skriti čudenja. Najmlajše vznemirja še potoček, ostanek nekoč velikih obrambnih ribnikov okoli gradu.
Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz obdobja 1763–1787 so strokovnjaki prepoznali še danes rastoča posamezna drevesa. Kot nam je povedala biologinja Maja Botolin Vaupotič, je zasnova parka v sodobnem pomenu besede zarisana na ledinski karti iz leta 1801.
Park se po njenih besedah razteza na 2,5 hektarja površine: »Grajski kompleks pa je seveda precej večji.« Sprehod po parku je
Zadnja ormoška grofica Irma Maria Wurmbrand-Stuppach
Po drugi vojni zanemarjen
Najstarejši Ormožani se spominjajo zadnje lastnice gradu, zadnje ormoške grofice Irme Marie Wurmbrand-Stuppach (1886–1970), ki je vse do leta 1945 živela v gradu. Pravijo, da je bila zelo izobražena in delavna, da je vse do zadnjega s svojimi vrtnarji urejala park in negovala drevesa ter grmovnice.Če se sprehodimo od ormoške kleti skozi park proti gradu, bomo z malo pozornosti opazili zaraščajoči se, a pretežno ohranjen lipov drevored, skozi katerega so nekoč vozili kočije in vozovi.
Po besedah Vaupotičeve je tam še pred vojno raslo 140 raznolikih vrst dreves in grmovnic. »Danes imamo po zadnjem pregledu le še 86 drevesnih vrst in 30 grmovnic.« Po vojni je bil park zanemarjen, v šestdesetih in sedemdesetih letih so nekaj dreves podrli. Takrat je na škodo opozorila tudi ostarela grofica, ki se je pod novo oblastjo morala izseliti iz gradu, ta je bil seveda nacionaliziran. Danes je v njem muzej in je v lasti občine.
2,5 hektarja meri park.
V parku so najbolj prepoznavna drevesa oranževec in rdeča bukev. Raste tudi tulipanovec, posebno mesto zaseda več kot 200 let star hrast dob. »Med iglavci naj omenim metasekvojo in krilate oreške. Imamo tudi nekaj borov, a se žal sušijo.«
Sicer se pod omenjeno metasekvojo razraščajo v tem času cvetoči rododendrumi. Prav posebno se obiskovalcem nastavita visoka platana pa rdeči bor, ki ga opazimo po rdečem lesu debla krošnje.
Priljubljeno sprehajališče
Ustavili smo se pri nenavadno zavitem deblu, ki je raslo iz tal, nato pa zavilo in kak meter in pol raslo v vodoravni črti, nato pa spet zavilo navzdol proti zemlji. Rekli bi, da gre za šarmantno napako narave, ki pa jo včasih zaradi nenavadne oblikeGrajska kapelica je precej zanemarjena. FOTO: Jaroslav Jankovič
Sprehodili smo se tudi okoli kapelice, kjer počiva zadnja ormoška grofica Irma. Na steni je marmorna plošča z napisi pokojnih, njenega prvega in drugega moža. Kot smo lahko opazili skozi lino lesenih vrat, je na tleh velika nagrobna plošča, sicer pa je kapelica precej zanemarjena in bi si zaradi zgodovine in kulturne dediščine zaslužila več pozornosti.
Park je priljubljeno sprehajališče Ormožanov, saj je tam tudi otroško igrišče. Turisti in popotniki, ki zaidejo sem, po sprehodu ne morejo skriti čudenja. Najmlajše vznemirja še potoček, ostanek nekoč velikih obrambnih ribnikov okoli gradu.
