Hana je še dijakinja, pa je že odprla čokoladnico

»Načrtovala sem, da bi slaščičarsko delavnico odprla spomladi, a se je zgodil prvi val. Vse skupaj se je zamaknilo za nekaj mesecev, zato smo šele septembra začeli pripravljati slaščice – tortice, sladolede in sladice v kozarčkih. Končno se je začelo odvijati, pa se je zgodil drugi val,« začne pripovedovati o novi sladki zgodbi, ki zadnjih nekaj mesecev nastaja v kranjskem predelu Britof, 18-letna Hana Kotar. Je dijakinja 4. letnika živilsko-prehranske smeri v Biotehniškem centru Naklo in ima čisto svojo slaščičarsko delavnico Mama Paula.

»Mama Pavla je bila moja stara mama, ki je žal že tri leta pokojna. Veliko sva kuhali skupaj, pripravljali potice, zavitke. V njen spomin sem svojo slaščičarsko zgodbo imenovala Mama Paula, originalni v, ki je bil v njenem imenu, pa sem spremenila v u, saj se tako bolj mehko in kar nekako rustikalno sliši,« pripoveduje Hana. A ni uporabila le babičinega imena, temveč je v logotip vtisnila tudi babičino podobo in celo njen originalni podpis.

Kotarjeva je že od otroštva zapisana sladkemu ustvarjanju: »Pri šestih letih sem čisto sama spekla torto, no, pred tem pa sem kakšno že tudi okrasila.« V pogovor se, ne brez ponosa, vključi mama Alenka: »In bila je najlepša!«

Tako je bilo kar nekako samoumevno, da po osnovni šoli znanje poišče v Biotehniškem centru Naklo, kjer trenutno zaključuje zadnji letnik živilsko-prehranske smeri.

​Kako zmore vse: šolanje na daljavo in ure natančnega dela v slaščičarski delavnici? »Težko,« z eno, a iskreno besedo in nasmehom na licu povzame mlada sogovornica. Košček v sladki mozaik zdaj doda tudi mama: »Hana ima srečo, saj so njeni profesorji zelo razumevajoči.« Hana pa nadaljuje: »Imam odlične profesorje. Ker pa se je moja generacija na daljavo šolala tako spomladi kot tudi zdaj, me vseeno že zdaj kar malo skrbi, kako nam bo šlo na maturi.«

V zadnjih letih, ko jo je slaščičarstvo še tesneje potegnilo k sebi, je obiskala mnoge tečaje in se znanja o slaščicah učila tudi pri Gorazdu Potočniku (pred nekaj leti je na televiziji vodil oddajo Gorazdova slaščičarna) kot tudi pri mojstru francoskega slaščičarstva Naserju Gashiju in drugih slaščičarjih. Obiskovala je tudi tečaje v tujini, denimo v Milanu. Tako ni čudno, da so njene sanje takšne: »Rada bi si v tujini ogledala kakšno odlično tovarno čokolade in se učila od znanih chocolatierjev, kot v tujini rečejo slaščičarskim mojstrom, usmerjenim zgolj na področje čokolade.«

Čokoladno znanje pa je zelo široko, je prava umetnost in zahteva filigransko natančnost, doda Kranjčanka: »Že samo stopinja ali pol sta pri taljenju čokolade lahko ključni za kakovost izdelka.« Pomembne so tudi sestavine, iz katerih na obrobju Kranja nastajajo unikatne čokolade, ki jih je sogovornica pilila kar eno leto, preden jih je predstavila sladkosnedim kupcem: »Uporabljam samo kakovostno belgijsko čokolado in natančno izbrane dodatke – od liofiliziranega oziroma posušenega hrustljavega sadja, torej gozdnih sadežev, do kakovostnih oreščkov.«


Trenutno ne izdeluje samo čokoladic – na nekatere ročno izpiše različna ljubka sporočila, druge čokoladne tablice krasijo logotipi podjetij, ki so se odločili, da svoje (poslovne) partnerje obdarujejo s sladkimi darilci. V njeni delavnici nastajajo tudi italijanski cremini, ki bi jih po obliki morda lahko primerjali z vsem znano bajadero – poimenovala jih je paulice. Njena kreacija so tudi choco amiji, to so čokoladni grižljajčki iz oreščkov in suhega sadja oziroma iz slanih arašidov in karamele, ki so obliti z mlečno belgijsko čokolado.

Zaradi trenutnih razmer Kotarjeva čokoladne kreacije prodaja predvsem prek spletne strani in drugih elektronskih kanalov. Ko bodo nastopili boljši časi, pa se bo kupcem predstavila tudi v živo – retro stojnico na kolesih, ki jo krasijo napisi Mama Paula, ima že pripravljeno.