Ob tragediji v Premogovniku Velenje, kjer so življenje izgubili trije rudarji, se na družbenih omrežjih vrstijo ganljivi zapisi slovesa in razmišljanj o tem, kaj pomeni biti rudar in kakšen vpliv ima ta poklic na vso družino. Eden zapis nas je še posebej ganil, na facebooku pa ga je objavila hči nekdanjega velenjskega knapa, ki je že pokojen, Nuša V.

»V mestu, ki živi z rudnikom kot s svojim srcem, smo otroci rasli s posebnim občutkom s ponosom in strahom. Naši očetje so bili knapi, tihi junaki, ki so vsak dan vstopili v temne globine zemlje, da bi poskrbeli za našo in vašo prihodnost. To ni bila le njihova služba, bil je način življenja, ki ga lahko razumejo le tisti, ki so ga živeli,« je uvodoma zapisala.

Pravi, da je vsaka druga družina v Velenju imela očeta knapa, otroci pa so zrasli ob zvokih rudarske sirene. »Poznali smo dve, tisto običajno, ki jo poznate vsi, in tisto drugo, strašljivo, ki je naznanjala nesrečo v rudniku. Ko je zatulila tista ta druga, se je življenje v trenutku ustavilo. V naši hiši je zavladala tišina, prežeta s strahom, da našega očeta morda ne bo več domov. In to enako bolečino sem začutila zopet včeraj.«

Pravi, da so kot otroci živeli z zavedanjem, da je delo rudarjev ne le naporno, temveč tudi nevarno, saj »rudnik, ni bil prizanesljiv«.

Oče knap je zbolel za rakom

Hči velenjskega knapa zapiše, da je njen oče, tako kot mnogi drugi, za delo plačal tudi najvišjo ceno. »Leta vdihavanja prahu in izpostavljenosti nevarnim snovem so pustila posledice. Zbolel je za rakom, in kmalu smo razumeli, da mu rudnik ni vzel le zdravja, ampak tudi življenje.«

Po očetovi smrti je želela razumeti in poiskati odgovore. »Obrnila sem se na vodstvo rudnika, a namesto iskrenega sočutja sem naletela na prazne besede, hladen nasmeh in igrano prijaznost. Tisti, ki so jih vodili in jih še vodijo, so bogateli na njihov račun. Trpljenja naših očetov nikoli niso občutili. Nikoli niso vedeli, kaj pomeni živeti s strahom pred sireno ali gledati, kako rudnik uničuje zdravje in življenja ljudi.«

Kot otrok pa ni doživljala le strahu pred sireno, ampak je bila na svojega očeta in njegove kolege knape tudi ponosna. »Naši očetje so bili preprosti, delavni ljudje z močnimi srci in čistimi dušami. Njihov trud je bil temelj naše skupnosti, njihov duh pa ostaja del nas, neizbrisen spomin na njihovo moč in vztrajnost«.

Ob teh težkih dnevih, ko se v Sloveniji poslavljamo od treh rudarjev, v ta namen pa smo razglasili tudi dan žalovanja, pa Nuša V. pravi, da »te ljudi, naše očete in vse njegove kamerade, nikoli ne smemo pozabiti. Velenje ni le rudnik, je mesto knapov, mesto ponosa in mesto spominov na tiste, ki so nosili težo tega sveta na svojih ramenih,« piše.