To so junaki Slovenije: vztrajajo tri metre od ognjene črte (FOTO)

Na Krasu je ogenj tudi včeraj nadaljeval svoj uničujoči pohod. V dopoldanskih urah je bilo najhuje v bližini Kostanjevice na Krasu, kjer je sicer nameščen štab celotne intervencije, znova pa je izbruhnilo nekaj manjših požarišč v okolici, tudi pod daljnovodom med Lokvico in Mirnom.

Nejc Cafuta, gasilec PGD Lenart, je včeraj že drugič gasil na Krasu.

A če je še dopoldan kazalo, da je požar pod nadzorom, se je malo pred 15. uro tako razširil, da so znova zatulile sirene in je bila odrejena evakuacija prebivalcev iz treh vasi, in sicer iz Opatjega Sela, Nove vasi in Hudega Loga. Slabo uro kasneje so morali evakuirati še prebivalce Vrtoč. Tako je bilo včeraj skupno evakuiranih kar 500 ljudi.

Drži jih adrenalin

Na terenu je včeraj, že tretji dan zapored, gasilo kar tisoč gasilcev, poleg njih je bilo tudi 130 sekačev in še 300 oseb, ki so vsem terencem nudili podporo. Že zgodaj zjutraj so izčrpano nočno ekipo 600 gasilcev zamenjali novi, ki so se z 200 vozili pripeljali iz vse Slovenije. Iz zraka jim je pomagalo gasiti 11 helikopterjev, letalo pilatus, proti večeru pa tudi hrvaško letalo za gašenje kanader.

Tik pred evakuacijo je požarno linijo na goriškem Krasu, kjer je bilo včeraj zaradi vročinskega vala spet peklensko vroče, zaradi požara pa je bil še vedno zavit v ogromen oblak dima, ponovno obiskala tudi novinarska ekipa Slovenskih novic. Vse naokoli se je vil smrad po zažganem, občasno pa so se slišale močne eksplozije neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS), ostankov prve svetovne vojne. Gasilci so se ves dan borili, da bi obdržali ognjeno linijo, ki poteka od Cerja proti Trstelju in se premika odvisno od vetra.

Med prebijanjem mimo cestnih zapor, ki so se začele že v Mirnu, smo v bližini Lokvice naleteli na prve gasilce, ki so v konvoju čakali, da jih razporedijo v intervencijo. Prijazni fantje vseh starosti so nas najprej vprašali, če morda potrebujemo pomoč, nato pa povedali, da prihajajo iz Dupleka in iz Frama. Ko jih povprašamo, kako v takšni vročini in ob ognju sploh zdržijo po 12 ur in več v zaščitnih oblekah, so se le nasmejali in pripomnili, da pač ne gledajo na uro in tako sploh ne opazijo, da so že toliko časa v peklenski vročini. Nato so se zaslišala glasna povelja in štajerski gasilci so se odpravili proti Cerju.

Ogenj nadaljuje svoj uničujoči pohod. FOTOGRAFIJE: Dejan Javornik

V naslednjem konvoju, med Lokvico in Opatjim selom, srečamo sedem gasilcev iz Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Lenart, ki so že ob 2. uri ponoči z dvema voziloma krenili na pot, da so bili lahko zjutraj na razpolago na Krasu.

Ker v dopoldanskem času še ni bilo čutiti vznemirjenja, ki je sledilo, smo s prijaznimi heroji, ki se v nečloveških razmerah borijo z ognjenimi zublji, lahko na kratko poklepetali. Gasilec PGD Lenart Nejc Cafuta je bil v treh dneh že drugič na tem največjem požarišču v zgodovini samostojne Slovenije, vmes je spal le nekaj uric.

»V sredo smo gasili tam gor, pri Cerju, potem je izbruhnil tisti hudi požarni val in smo se morali umakniti v Kostanjevico na Krasu, kjer smo nato ubranili kraj pred požarom, ki se je tja premikal iz Italije. To je res ogromen požar enormnih razsežnosti, povsem drugačen je tudi teren, ki ga mi nismo navajeni. V tej vročini je res peklensko gasiti, to človek sicer težko zdrži. Pri tem nam gasilcem pomaga adrenalin in zavest, da delamo nekaj dobrega,« pripoveduje Nejc.

Sedem ur brez vode

Kako pa je z oskrbo z vodo, ga še povprašamo. »Iskreno povedano, v sredo sem gasil od 13. do 20. ure in sem do prve vode prišel šele po koncu intervencije. A takrat je bil res še pravi kaos, nihče ni bil pripravljen na takšen izbruh. Takoj so nam nato zagotovili dovolj vode, danes je imamo veliko tudi sami, za nas so jo pripravili naši krajani v Lenartu, pa tudi sicer je za nas dobro poskrbljeno.«

Kljub izrednim razmeram so gasilci PGD Fram nasmejani.

Nejc in njegovi kolegi so se s sredine intervencije vrnili šele v četrtek v zgodnjih jutranjih urah, nato so se malo naspali, včeraj pa so bili spet ves dan na delu. Ga je bilo kdaj strah, nas še zanima, saj med gašenjem med gorečimi drevesi in neeksplodiranimi minami in bombami ne more biti prav dober občutek. »Uf, ja, ko je v sredo udaril tisti močni požar, res ni bilo prijetno. Bili smo le kakšne tri metre stran od ognja, a takrat pač nimaš časa razmišljati o strahu,« še pove, nato pa se spet zaslišijo povelja iz vozil, bližajoče se sirene pa napovedujejo, da je čas za akcijo in odhod na intervencijo.

Med potjo proti glavnemu štabu obiščemo tudi evakuacijski center v Opatjem selu, kjer so postavili šotore za vse, ki dajejo podporo gasilcem in prebivalcem, tam sta tudi razdelilnica pitne vode in jedilnica za lačne in žejne gasilce. Prav tako od tam razvažajo hrano in pijačo po terenu. Srečamo poveljnika Civilne zaščite občine Miren - Kostanjevica Deana Bizjaka, ki pove, da na dan pripravijo okoli tri do štiri tisoč obrokov hrane in prav toliko litrov vode. Pošali se, da imajo izmučeni gasilci celo na voljo več različnih menijev, od dunajskih zrezkov s kislim ali praženim krompirjem do pasulja, ričeta in bograča, a da niso prav nič izbirčni. Na vprašanje, koliko časa misli, da bo moral še stati ta evakuacijski center, pa nam odgovori z vprašanjem, če morda kdo ve številko za glavni dobitek na loteriji.

Oskrba poškodovanih

V evakuacijskem centru deluje tudi ekipa Rdečega križa, ki pomaga tako poškodovanim gasilcem kot tudi domačinom. Član območne enote Rdečega križa Nova Gorica Dean Horvat pove, da so v četrtek pomagali šestim gasilcem, ki so se lažje poškodovali.

»Samo malo smo jih poflikali, potem pa so se že vrnili na teren. Če bi bilo kaj hujšega, je tukaj na voljo ekipa Slovenske vojske in bi jih seveda prevzela. Pomagamo tudi prebivalcem, ki so res v težkem položaju, na primer kroničnim bolnikom. Zelo je pestro, pomagali smo 93-letni gospe s hudo demenco, poprosili pa so nas tudi za pomoč za psa, ki je imel hude dihalne težave zaradi vročine in dima. Najhuje pa je ponoči, ko se zaradi vetra vsi požari še bolj razplamtijo in so od tukaj zelo dobro vidni,« pripoveduje Horvat.

Dean Horvat (Rdeči križ Nova Gorica) pove, da so pomagali šestim lažje poškodovanim.

Še preden so zaradi širjenja požara zaprli cesto iz Mirna, se nam je uspelo pripeljati do glavnega štaba v Kostanjevici. Tam srečamo poveljnika Gasilske zveze Slovenije Francija Petka. Najprej nas zanima, kaj kot prvi mož slovenskih gasilcev meni o tem, da naj bi bili požari podtaknjeni. »Zelo težko mi je ob misli, da bi nekdo požare podtikal. Ampak glede na vse znake je to res lahko verjetno. Žalostno, popolnoma nerazumljivo je, da nekdo to počne,« je zgrožen Petek, nato pa pristavi, da so sicer za gasilci res zelo naporni dnevi in noči, a da bodo, kot vedno do zdaj, zdržali, saj so s srci in telesi pripravljeni pomagati, torej ne bodo obupali.

In kaj bo, če jim do nedelje, ko bo zapihala močnejša burja, ne bo uspelo pogasiti požara? »Res upam, da nam bo ogenj vsaj uspelo držati pod nadzorom oziroma da ga bomo zadržali znotraj te linije. Ker če nam ne bo uspelo, se lahko v nedeljo vrnemo na začetek vsega tega,« je dejal.

Med vračanjem iz kraškega pekla na ulici tik pod glavnim štabom naletimo na prav posebno postojanko. Nekaj vaških otrok je na senčno stran ceste postavilo nekaj čebrov z ledom, v katerem se hladijo osvežilni napitki. »Mi tudi pomagamo gasilcem, da niso žejni. Imamo celo ohlajeno pijačo,« se med podajanjem napitkov mimovozečim gasilskim, vojaškim in drugim avtomobilom pohvalijo mladi Kostanjevci in Kosatnjevke. Povedo nam še, da se je menda pri njih odžejal tudi obrambni minister Marjan Šarec, čeprav ga takrat niso prepoznali. 

Iz zraka je pomagalo kar 11 helikopterjev in letalo pilatus.

Mladi Kostanjevci in Kostanjevke pomagajo z napitki ob cesti.

Požar pušča veliko opustošenje.