Herojka Brina ruši temne prerokbe

MEDVODE – Družinica Slivniker iz Vaš pri Medvodah se že od Brininega rojstva bojuje za njeno preživetje, obstanek, vse bi dali, da bi bila enakovredna drugim, normalna, kot pravijo.

»To je moja mala kužika,« je sedemletnica bujnih črnih las pozvala psičko Šano. Ta je pritekla, Brino nekajkrat obkrožila in zalajala. Izvedeli smo, da se Brina še kar zgodaj zbuja in da ima neizmerno rada tablico. »Zdaj ne!« ji je zaukazala mamica Špela. Brina je zacepetala. »Dam ti jo, če boš pridna!« In mala je dosegla svoje.

Šele tedaj je lahko Špela razodela: »Rodila se je klinično mrtva.« Ker tik ob rojstvu ni dobila dovolj kisika in še ni imela dovolj razvitih pljuč, se je prekucnilo življenje njenih staršev, mizarja Luke in Špele, ki je od tistega trenutka življenje posvetila svojemu drugemu otroku. Doma imajo še leto starejšega Maja, hodi v tretji razred.

Špela se še živo spominja: »Vse je v najlepšem redu, vaša nosečnost poteka povsem normalno, so mi kar naprej dopovedovali.« Tako lepo je potekalo, da so šli dva meseca in pol pred rokom poroda na krompirjeve počitnice v Umag. Tam je nenadoma dobila tako hude krče, še pomislila ni, da bi šlo za popadke. Slutila ni niti tamkajšnja zdravnica, predpisala ji je samo čaj in lekadol. Šlo je samo še navzdol, iz nje se je ulilo, klicali so rešilca, ta pa kar ni in ni prišel. »Predvidevam, da je šlo za zastrupitev pri večerji in da je ta sprožila tako nenaden porod!«
 

Operiral jo je Park

Brina se je tako prehitro rodila v Izoli. Ker ni zadihala, so morali majceno oživljati, intubirati, jo prepeljati v Ljubljano, tam so se naprej borili za njeno življenje.
Zaradi oživljanja in bitke za vsako sekundo je prišlo do možganske krvavitve. Ta je usodno poškodovala njeno motoriko. Že v zgodnjem otroštvu so opazili upočasnjeni razvoj.

»Da je tako, sem sicer izvedela šele mesec in pol po njenem rojstvu, takrat sem Brino tudi prvič prijela v roke,« se je spominjala njena mamica. Ko je dopolnila drugo leto, so končno podali diagnozo – cerebralna paraliza. Prizadeto je imela celotno levo stran.

»Če ne bi šli takrat tako hitro v akcijo, morali pa bi iti že davno poprej, saj je pri cerebralcih zgodnja obravnava ključnega pomena, bi se uresničile napovedi, da bo obsojena na invalidski voziček,« je pripovedovala Špela. Pa se je slovensko zdravstvo takrat še enkrat uštelo. »Če v Soči, na primer, ne pokaže napredka, otroka preprosto odslovijo in ga postavijo na stranski tir,« je opozorila na kruto resnico.

Zato se je začela načrtno ukvarjati s hčerko. Naučila jo je, denimo, kako držati pribor in jesti. Tako močno voljo ima deklica, da lahko danes sama hodi ob opori.
Toda največjega pomena, smo izvedeli, je bil operativni poseg pred tremi leti, ko jo je v ameriškem St. Louisu operiral priznani kirurg Tae Sung Park.
 

Drage opornice

Brino je leta 2016 operiral trikrat: najprej živčevje, nato je s kirurškim posegom poskrbel, da se njene nogice ne križajo več, za nameček ji je podaljšal tetive. »Vse dotlej je bila Brina v takšnem krču, da sem jo le stežka oblekla.« Potem se je njeno telo sprostilo.
Špela ne bo pozabila besed takrat štiriletne Brine, ki je staršem pred operacijo tako junaško izrekla: »Zobke bom stisnila in potrpela.« Postala je herojka.

Operacijo, ki je stala 56.000 evrov, je ZZZS še krila, vsakoletne preglede, ki stanejo po 7000 evrov (pregled, terapije, letalske vozovnice in bivanje) in so nujni, pač ne. Doslej so vsako leto s skrajnimi močmi ta denar še nekako zbrali, bojijo se trenutka, ko tega ne bodo več zmogli.


Ker Brina raste, potrebuje vedno znova nove opornice. Pokazala je ameriško, ki je gibljiva in ji pomaga do neprimerno lepšega koraka kot tista, ki so jo dobili pri nas in zaradi katere je tudi občutno nazadovala. Ker ameriška stane 2100 dolarjev, jim je ob zadnjem obisku ZDA seveda zmanjkalo sredstev. Razvojna zdravnica je Špeli zadnjič položila na srce: »Pojdite po novo opornico v Nemčijo, zdaj jo potrebuje, potem bo prepozno!« Toda nemška stane – vrtoglavih 7000 evrov!

Ker je Špela posvetila življenje hčeri in živijo pravzaprav samo od Lukovih mizarskih prihodkov, so ob vseh enormnih, a nujnih stroških za Brino obsojeni na životarjenje v stanovanju, ki je bil nekoč hlev.
 

Prvošolka je zakorakala

Nekaj pomembnih zmag jim je že uspelo doseči: kljub težavam z motoriko in koncentracijo so ljubko cerebralko uspešno vpisali v prvi razred.
»So te sprejeli, te imajo radi?« nas je zanimalo.
»No, ja,« je mala odmahnila z roko.


Nič ne de, jo bodo že vzljubili, še posebno ko bodo spoznali, kakšno voljo ima. Ne nazadnje se pred letošnjim šolskim letom še obleči ni znala. Neverjetno je napredovala. Tudi zaradi sošolk in sošolcev, ki jo motivirajo.
Njena mama Špela: »Zavedam se, da Brina ne bo nikoli povsem enakovredna, toda moje poslanstvo je, da ji poskušam pomagati po najboljših močeh!«

Letos je naredila tudi svoj prvi korak! Zdaj ve, da zmore. Še več, je skoraj zajokala Špela: »Letos sem jo tudi prvič prijela za roko, da sva se – kot mama in hči – sploh prvič sprehodili!« Čudeži pa še niso končali. »Mama,« je pred dnevi dejala Brina. »V kopalnico grem.« Dolgo je ni bilo. Zato je šla Špela čez čas pogledat, kaj se dogaja. Zajokala je od sreče, ko je zagledala deklico, ki ji je naše zdravstvo prerokovalo, da ne bo nič iz nje, njej pa se je uspelo tedaj celo prvič sleči, stopiti pod tuš in prepevati pod curki vode.


Če želimo torej tudi v prihodnje uživati v Brininih osebnih zmagoslavjih, bo deklica potrebovala pregrešno dragi opornici. Drage bralke in bralci Slovenskih novic, pomagajmo Brini Slivniker in ji s pomočjo Krambergerjevega sklada omogočimo – najlepšo možno prihodnost.