Hiša za otroke: na leto naj bi pomagali 200 mladoletnikom (FOTO)
»Samo enkrat je dovolj, da slišiš žrtev, ko ti reče, da bi bilo bolje, če sploh ne bi povedala. To najbolj zaboli,« pravi Simona Mikec, direktorica Hiše za otroke, ki je slavnostno odprla vrata v Mostah v Ljubljani.
Kdaj bo nared, da bo sprejela prve otroke, še niso napovedali, saj so v fazi zaposlovanja sodelavcev – potrebujejo administrativno-tehnično osebje in tri strokovne delavce različnih profilov, kot so psihologi, socialni delavci, pedagogi, ki morajo opraviti posebno usposabljanje, da pridobijo dodatna pravna in psihološka znanja.
»Vzpostavitev Hiše za otroke pomeni končanje večletnih prizadevanj tako stroke kot politike za izboljšanje načina obravnavanja otrok, ki se znajdejo v kazenskih ali predkazenskih postopkih kot priče ali žrtve kaznivih dejanj. Hiša za otroke bo delovala po modelu Barnahus, ki je vodilni evropski model za obravnavo otrok žrtev spolnih zlorab in pomeni usklajevanje kazenskih preiskovalnih postopkov in postopkov za zaščito in pomoč otroku,« je opisala Simona Mikec.
Soglasna podpora
Projekt je začelo leta 2017 koordinirati ministrstvo za pravosodje, ki se je za njegovo izvedbo povezalo s Svetom Evrope, EU in norveškim finančnim mehanizmom; slednji je med drugim zagotovil sredstva za opremo, za leto in pol delovanja ter za usposabljanje. Za razvoj modela in prilagoditev slovenskim razmeram – koncept zanj so razvili leta 1998 na Islandiji, doslej so ga prevzeli že v več kot 15 evropskih državah, njegov utemeljitelj Bragi Gudbrandsson pa je leta 2018 obiskal Ljubljano – so ustanovili medresorsko delovno skupino, v kateri so sodelovali predstavniki ministrstev za delo, notranje zadeve, zdravje, izobraževanje, vrhovnega sodišča, tožilstva, centrov za socialno delo, nevladnih organizacij in še nekaterih drugih ustanov.
Ker je bilo treba za vzpostavitev javnega zavoda dopolniti veljavno kazensko zakonodajo z namenom zasledovanja največje otrokove koristi ter preprečevanja nepotrebne sekundarne viktimizacije in stiske, je pravosodno ministrstvo leta 2021 pripravilo, državni zbor pa brez glasu proti sprejel zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke.
Posebej urejeno
V hiši sta dve čakalnici, ena opremljena tako, da bo všeč majhnim otrokom, druga prilagojena za mladostnike. Tudi sobi za forenzične intervjuje sta dve, ena manjša in druga nekoliko večja, če bi, na primer, potrebovali tolmača ali bi želel imeti otrok ob sebi zaupno osebo. V njih tako rekoč ni nič drugega kot stola in mizica, kot zahtevajo tudi standardi Barnahusa – kakršni koli moteči elementi bi namreč lahko preusmerjali otrokovo pozornost.
200 mladoletnikom na leto naj bi pomagali.
Iz teh dveh prostorov je videopovezava na zaslon v nekakšnem konferenčnem salonu za vse, ki bodo lahko spremljali izpraševanje. To bo sodnik, ki bo prek tablice povezan z vodjem intervjuja, glede na posamezen primer bodo navzoči osumljenec, predstavniki obrambe, tožilstva, policije, centra za socialno delo … Zamisel je, da bi v nasprotju z dosedanjo prakso, ko so zaslišanja mladoletnih oškodovancev in prič razdrobljena, opravili en sam intervju oziroma kvečjemu dva, da otrokom ne bi bilo treba vedno znova podoživljati travmatičnih dogodkov. Vodil ga bo strokovnjak, ki bo za to posebej usposobljen, za zdaj je ustrezen certifikat pridobilo devet kriminalistov. Med pomembnimi nalogami javnega zavoda sta krizna intervencija in psihosocialna podpora otrokom.
V stavbi sta še soba za zdravniške preglede in večja dvorana za predavanja, saj je hiša tudi kompetenčni center za usposabljanje strokovnjakov. Predvideno je, da se bodo prvi dve leti osredotočali na obravnavo spolnih zlorab, pozneje pa tudi drugih kaznivih dejanj. Sodišča bodo odredila napotitev k njim.
Pričakujejo, da bodo pomagali približno 200 mladoletnikom na leto.
Za razvoj modela in prilagoditev slovenskim razmeram so ustanovili medresorsko delovno skupino.
»Primerjalna praksa iz drugih evropskih držav, kjer so vzpostavili podobne hiše, kaže, da se z začetkom njihovega delovanja število prijav zelo poveča. Z zmanjšanjem strahu pred sekundarno viktimizacijo in nerazumevanjem ter ob zavedanju, da je v tovrstnih težkih zadevah pravosodni sistem prilagojen otroku, bo namreč marsikateri žrtvi ali priči olajšana odločitev, ali naj dvigne telefon oziroma odkoraka do policijske postaje in kaznivo dejanje prijavi,« je na odprtju dejal dr. Jože Ruparčič, namestnik varuha človekovih pravic.