Hmeljar, natakni jo!

Savinjska dolina pa tudi Koroška, kjer raste večina slovenskega hmelja, sta v teh avgustovskih dneh še veliko bolj zeleni kot druge dni v letu. Nekatere sorte hmelja so namreč že dozorele, zato bodo nekateri hmeljarji letos grenko rožo začeli obirati celo prej, takoj po praznični sredi, Marijinem vnebovzetju. Še preden v hmeljiščih začno brneti obiralni stroji, domačinom pa se pridruži še več parov pridnih rok tujih delavcev, pa v Braslovčah tradicionalno pripravijo Dan hmeljarjev.


Letošnji je bil že 56. po vrsti, na njem pa so izbrali tudi novega hmeljarskega starešino in princeso. Lanski starešina Anton Rančigaj in princesa Anja Rožič Plazovnik sta svoji funkciji predala Andreju in Mateji Kramer z Zaloške Gorice. Prvič v zgodovini sta starešina in princesa oče in hči, kar pomeni le, da bosta svoji nalogi lažje usklajevala in se udeleževala vseh pomembnejših dogodkov v domovini in tujini.


Dan hmeljarjev vedno privabi v Braslovče staro in mlado, priložnosti za druženje ne manjka, njegov namen pa je tudi ohranjanje tradicije. Delo v hmeljiščih je bilo namreč nekoč povsem drugačno, kot je danes, saj ga je bilo treba večino opraviti ročno. Nekdaj še lesene hmeljevke, ki so krasile Savinjsko dolino in Koroško, so že davno zamenjale betonske hmeljske žičnice, ki dajejo oporo grenki roži, da se lahko vsako leto razbohoti v vsem svojem sijaju.


Mladi iz društva Podeželske mladine Spodnje Savinjske doline v tradicionalni povorki na vozovih vsako leto prikažejo delček življenja tipične hmeljarske kmetije in opravila, ki so bila del vsakdana. Potem ko so lani prikazali, kako so predniki gradili prve hmeljske žičnice, so se letos posvetili vrvicam in vodilom, ki dajejo oporo grenki roži, da se lahko povzpne do vrha žičnic.


Mladi s Polzele so postavljali hmeljevke na hmeljiščih, kar je bilo težaško delo, a fantje, ki so si pridelali tudi marsikateri žulj, so kljub temu našli čas za kakšno vragolijo. Za obdelavo hmelja je bilo treba imeti orodje. Tistega, ki se ga ni dalo kupiti, so izdelali kar sami. Doma narejeno je bilo tudi najcenejše, zato so na številnih kmetijah sami izdelovali kaveljčke iz jeklene žice. Potrebovali so še stojalo ali križ, pa štango za obešanje žice ter pikač ali sondo, kar so večinoma izdelovali kovači.


Mladi iz Podloga so prikazali napeljavo vodil iz žice za prvoletne in prav tako starejše rodne nasade, podeželska mladina iz Braslovč in Gomilskega pa uporabo žice, ki jo je počasi nadomestila cenejša in za napeljavo manj naporna polipropilenska vrvica. Mladi iz Petrovč so šli še korak dlje in prikazali samozavezovalne avtomate, ki so se tudi zelo uveljavili in so jih mnogi hmeljarji izdelali kar sami, s čimer so prav tako občutno znižali troške.


Delo s tako imenovanim stolpom, ki hmelju služi kot opora, so na svojem vozu prikazali mladi iz Tabora. Taborska dekleta so spretno vezala vrvice na štirih stolpih, imenovanih tudi laufarji, mladi iz Bravlovč pa vezavo z ozko košaro za krajne vrste. Prav z vrvico imajo hmeljarji zdaj največ dela, saj si želijo, da bi proizvajali takšno, ki bi bila v naravi razgradljiva in ne bi bila škodljiva za okolje, potem ko bo ostala v zemlji. Na koncu vsakega opravila je sledila zajetna in zaslužena malica, mladi iz Grušovelj in Roj so zato prikazali, kakšne dobrote so se kuhale v loncih.


Dan hmeljarjev se je zaključil z zabavnimi igrami in plesom ob zvokih Okroglih muzikantov, poprej pa mladega ansambla Za žur. A delo v hmeljiščih se bo zdaj šele zares začelo, likofi pa ne bodo nič manj prešerni, posebno ker bo letošnja letina dobra, tako kaže, in bo hmelj za mnoge spet zeleno zlato.