Manekenko Urško hudo ranil in pobegnil, zdaj se ona bori še z zahrbtno boleznijo (FOTO)

O življenju govori s hvaležnostjo, čeprav zanjo ni imelo milosti. Je sad enodnevne avanture matere in očeta. Mati jo je pri petih letih v Ljubljani samo posadila na vlak za Hrvaško, prosila potnike, da jo čuvajo, na zagrebški železniški postaji jo je pričakal oče.

Nekaj časa je delala pri Agenciji Elite.

Med tistim obiskom ga je videla prvič in zadnjič. 46-letna Ljubljančanka Urška Hočevar se dobro spominja, da so ji tam sešili novo oblekico, da tistih nekaj tednov ni bila lačna in je dobila tople obroke. V Ljubljani in okolici mesta pa tudi v bližnjih občinah je bilo življenje drugačno, neizprosno.

V baraki med podganami

Pripoveduje, da je bila z mamo in njeno sestro, svojo teto, velikokrat na cesti in lačna. Misli ji odtavajo nazaj, v neogrevano barako v Kamniku, kjer so živele nekaj časa, in kjer je bilo polno podgan. Takrat je imela pet ali šest let. »V bližini barake je živela deklica, ki se je rada vozila s kolesom. Nekega dne je nesrečno padla in zaradi poškodb ostala v bolnišnici. Njena družina mi je že prej dovolila, da pojem vse, kar je ostalo od njenih obrokov, tiste dni, ko je okrevala v bolnišnici, sem lahko pojedla vse njene obroke. Tudi sami niso imeli veliko. Občutka sitosti ne bom pozabila, je eden najlepših spominov na otroštvo,« nadaljuje Hočevarjeva.

»Bila sem malčica. Spominjam se sumljivih ljudi, ki so si podajali kljuke ... mama in teta nista znali bolje,« pove, kot bi se hotela opravičiti pokojnima. Mati je umrla za bakterijsko pljučnico, teta za rakom. Urška je od prvega do petega razreda vsako šolsko leto začela v novi šoli, na Viču, v Novih Jaršah, Štepanjskem naselju in tako naokrog. Le zadnja tri leta je ostala v isti šoli.

Od matere je odšla, ko je imela komaj 14 let. Dve leti se je prebijala, kot je vedela in znala, spoznala nove odtenke črnega, že tako neusmiljenega življenja. Pri šestnajstih se je njena mati z zakonskim parom, ki je imel dva otroka, dogovorila, da bosta za plačilo skrbela zanjo. Preselila se je na Dolenjsko k novi družini, od tam so se selili na Črni Vrh nad Idrijo, kjer je trdo delala, čistila tako rekoč dan in noč.

V UKC Maribor jo čakajo nove kemoterapije. FOTO: Jože Suhadolnik

Rejnik bi ji lahko bil oče, a to ga žal ni ustavilo, da je ne bi nadlegoval, pravi Hočevarjeva. Prijemal da jo je za prsi, tekel za njo, njegova žena je menda dobro vedela, kaj se dogaja pod njihovo streho. Nihče ni ukrepal, tudi Urškina mati ne. Pri osemnajstih je bila svobodna, odšla je na svoje. Njena lepota ni ostala neopažena, delala je kot model pri Agenciji Elite in se prebijala skozi življenje.

Kovinska proteza namesto kolena

Na valentinovo, 14. februarja 2016, bilo je popoldne, se je odpravila v trgovino po kaktus, potem bi odšla domov, kjer bi s fantom Robijem pojedla pico. Pri prečkanju prehoda za pešce na Masarykovi v Ljubljani jo je z veliko hitrostjo zbilo vozilo. In pobegnilo, voznika nikoli niso izsledili. Po njenem spominu ni bil osebni avtomobil, ampak večje vozilo.

Nezavestna je obležala sredi ceste. Med drugim je utrpela hud udarec v glavo, odprti zlom rame, razbito arkado, noga v predelu pete je bila povsem zdrobljena. Več mesecev je preživela v bolnici, prestala šest operacij, po zadnji je ostala brez kolena.

»Umetnega je telo zavrnilo, v nogi imam kovinsko protezo. Desna noga je po nesreči sedem centimetrov krajša od leve,« pravi. Hodi s pomočjo bergel. Denarja za nove čevlje s petno povišico nima, za soliden ortopedski par bi morala odšteti približno 80 evrov. Pomaga si s podarjenim invalidskim vozičkom, ki pa se je začel kvariti. Rada bi ga popravila, pojasni, a slednje ali nakup novega je nedosegljiv, živi namreč v hudem pomanjkanju. Sprejela je, da noge ne more skrčiti, pete položiti na tla, da nikdar več ne bo tekla, vozila kolesa. Brezskrbnih sprehodov ni več, odvisna je od javnega prevoza. Po glavi in telesu ima od nesreče brazgotine. Oko ji zaradi udarca pločevine bega, vid nanj je okrnjen več kot 80-odstotno.

Otipala bulo

Pred približno petimi meseci je med tuširanjem zatipala bulo. Diagnoza: rak dojke z zasevki na bezgavkah, ključnici, pljučih. Četrti stadij. Kot da krutih udarcev usode še ni bilo dovolj, so preiskave pokazale, da je bolna tudi na srcu. Okvara srčnih zaklopk, treba jih bo zamenjati.

»V dilemi, ali najprej zdraviti srce ali raka, so se zdravniki odločili za slednje. Bula je namreč v kratkem času zrasla z dveh centimetrov in pol na kar 15,« pove Urška. Prestala je osem kemoterapij, še nekaj jih je pred njo, potem bodo poskrbeli za njeno srce. »Če bo zdržalo. Vem, da se lahko vsak hip ustavi.« Potem ji bodo odstranili obe dojki in jajčnike. »Gre za vrsto raka, ki je grozil ameriški igralki Angelini Jolie,« pravi Hočevarjeva in še, da ji je onkologinja pojasnila, da pacienti z biološkimi zdravili, ki jih jemlje, živijo tudi deset let.

»Niso najbolj grozne fizične bolečine, morda je še bolj grozljivo pomanjkanje denarja. Pa tako rada bi živela ...« pove objokana. Mesečno prejema 420 evrov, potem ko odšteje za najemnino in stroške za enosobno stanovanje v Mariboru, ne ostane niti za hrano, kaj šele za vitaminske napitke, ki jih zdravniki predpisujejo na beli recept, doplačati bi morala 60 evrov. Robi, ki je bil z njo v času hude prometne nesreče, ji pomaga tudi zdaj.

Brez bergel ne more nikamor. FOTO: Moni Černe

»Samo živeti želim in premagati bolezen,« sklene svojo pretresljivo življenjsko zgodbo. Upajoč, da bo zbrala evre tudi za naravna zdravila in terapije, ki ji preizkušeno omilijo bolečino, pomagajo zaspati in psihično zdržati nečloveške napore.