Ideja za izlet: soteska Vintgar, skriti čudež, ki ga je še Valvasor spregledal (FOTO)
Bliža se dan, ko bo v Gorjah nadvse slovesno. Avgusta bo namreč minilo 130 let od odprtja njihove največje naravne znamenitosti – soteske Vintgar. Dolgo je ozka in neprehodna rečna tesen, po kateri v slapovih in brzicah buči reka Radovna, ostala skrita pred človeškim očem in okoliškim prebivalcem vzbujala strah.
Pozimi 1890 sta premagala strah in se prva spustila vanjo nadvse pogumna moža. To sta bila gorjanski župan Jakob Žumer in blejski fotograf Benedikt Lergetporer. Oba sta tudi najbolj zaslužna, da so tri leta pozneje sotesko odprli za turistični obisk, saj sta poskrbela, da so v njej nadelali poti, zgradili mostove in galerije in jo tako naredili prehodno.
Kot nam povedo na Turističnem društvu Gorje (TD), ki upravlja naravno znamenitost, sta bila oba moža prava vizionarja, saj sta se dobro zavedala, da bi lahko edinstveno odkritje v bližini Bleda za njih pomenilo pravi turistični razcvet. In točno to se je zgodilo.
Zdaj je soteska Vintgar druga najbolj obiskana naravna znamenitost v Sloveniji. Več obiskovalcev ima po neuradnih podatkih le Postojnska jama. Zaradi velikega zanimanja in prevelike gneče na 1,6 kilometra dolgi poti skozi Vintgar so morali obisk omejiti in pred tremi leti uvesti enosmerni promet.
Dragulj na robu vasi
Kako skrivnostna in nedostopna je bila soteska pred 130 leti, kaže tudi to, da jo je spregledal celo naš najbolj znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske, kjer je sicer izjemno natančno opisal vse tedaj znane znamenitosti naše dežele, je o reki, ki je izdolbla Vintgar, napisal le: »Radola, Radovna, izvira iz visokega gorovja pri Bledu, si utira pot proti Savi in se v njej izgubi. Pogosto se v njej ujame postrvi in lipane …«
O Vintgarju, po katerem so poimenovali tudi druge ozke soteske z brzicami in slapovi, vse do odkritja ni bilo veliko znanega in zapisanega. A pred letošnjo obletnico so se v TD odločili, da bodo pobrskali po arhivih in poskušali odkriti čim več zanimivosti iz zgodovine osvajanja in nastajanja te po vsem svetu znane naravne znamenitosti.
Poleg prve zapisane omembe Vintgarja, to je bilo leta 1820 v Laibacher Zeitung objavljeno obvestilo uprave Blejske gospodarske zbornice o možnosti najema ribolovne cone v reki Vintgar (nemško Flusse Rothwein), so odkrili, da so se že leta 1833 v sotesko podali trije pustolovci, kar je bilo v tistem času in s tedanjo opremo zelo drzno dejanje. Vendar je takrat ostalo le pri poskusu prehoda skozi celotno sotesko.
Z derezami in kljukastimi cepini
Do pravega odkritja je minilo še veliko desetletij, Gorjanci pa so med brskanjem po arhivih našli tudi izjemen zapis o tej neverjetni dogodivščini. Lergetporer je namreč že 18 dni po odkritju v ljubljanskem časopisu Laibacher Zeitung začel objavljati podlistek, v katerem je natančno opisal njuno pustolovščino. »Veličastnega zimskega jutra 6. marca letošnjega leta sem se ob 11. uri znašel pri žagi gospoda župana Žumra v Vintgarju (Rothwein). Ob pol dvanajstih sva že prečkala most čez potok. Opremila sva se z derezami ter se po trdih pomrznjenih gozdnih tleh previdno spustila do potoka in ga na mestu, kjer danes tok vode brzi počasi in medlo ter tvori majhen zaliv, dosegla v najkrajšem času. Na nasprotnem bregu povsod visijo zaledeneli slapovi, na skalnate stene v strugi potoka pa so se prilepile najnežnejše ledene tvorbe.
Na obeh straneh se pred vami dvigajo visoke navpične pečine. S pomočjo železne kljuke, pritrjene na dolgo palico, ki sva jo uporabljala kot oporo ob vodni strani, sva z oprijemom slehernega skalnatega roba, dokaj dobro sledila toku soteske vse do mogočne skale v strugi, ki je izstopila tik pod robom toka spodaj. Nad današnjim potekom raziskovanja sem bil več kot navdušen in res je težko verjeti, da je ta naravna lepota ostala do danes popolnoma neopažena. Bil sem zelo vesel, da sem po petih urah plezanja in prestopanja ovir lahko snel železne dereze z utrujenih nog. Prisrčno sem se poslovil od g. Žumra, ki mi je zagotovil vso podporo v vsej svoji moči. Sam in edini ima zasluge, da je opravil vsa predvidena pripravljalna dela najine planirane poti. S tisočerimi načrti v mislih o tem, kako bi lahko dostop do te naravne lepote omogočili tudi splošni javnosti, sem se prav vesele volje odpravil proti s soncem obsijani, prijateljski vasici Gorje,« je opisal njuno izjemno dejanje.
Novica o odkritju je seveda močno odmevala po Gorenjski in okolici. V časopisju so o novoodkriti soteski pisali kot o kranjskem naravnem čudežu, medtem pa so se v Gorjah že začele priprave na ureditev soteske za javnost.
Gorjani so ustanovili poseben gradbeni odbor in začeli zbirati denar za ta veliki projekt. Zbirali so prostovoljne prispevke in organizirali veselice, nekaj sta primaknili deželna oblast in Kranjska hranilnica in 25. maja 1891 so se dela že začela. Zgradili so več kot 500 metrov mostov in galerij, ureditev pa jih je stala več kot 2000 srebrnih goldinarjev.
26. avgusta 1893 je končno nastopil dolgo pričakovani in slavnostni trenutek, Vintgar je bil nared za prve obiskovalce. V spomin na ta dan so v Vintgarju že konec lanskega leta odkrili spominsko ploščo županu Jakobu Žumru, vrhunec praznovanja pa bo na prav ta dan letos. To bo, kot pravijo organizatorji s Turističnega društva Gorje, slavje, kakršnega še niso imeli, potekalo bo pod pokroviteljstvom predsednice države Nataše Pirc Musar.
26. avgusta 1893 so ga odprli za javnost.
