Igrače je izdelovala vsa vas (FOTO)
V Menačenkovi domačiji v Domžalah so ta teden odprli razstavo starih lesenih igrač iz zasebne zbirke dr. Mohorja Demšarja, diplomiranega inženirja elektrotehnike, doktorja filozofije in valdorfskega učitelja. Katarina Rus Krušelj, višja kustosinja, je pripravila spremno besedilo, postavila pa sta jo avtor in zunanji strokovni sodelavec Roman Kos.
Staršem in predvsem otrokom toplo priporočajo ogled zanimive zbirke lesenih igrač, nekaterih še iz časa Franceta Prešerna, večinoma pa so stare več kot stoletje. Demšar v igračah kot dolgoletni valdorfski učitelj ni našel le svojega poklica, temveč tudi poslanstvo, poudarja Katarina Rus Krušelj: »Kot odlični poznavalec njihovega zgodovinskega razvoja je tudi glasnik t. i. dobrih igrač, ki podpirajo zdrav razvoj otrok. Tako je v zbirki okvirno dvesto kosov igrač z vsega sveta, starih od nekaj desetletij do dvesto let. Konjički, vrtavke, možički kopitljački, lutke, hiške in živali prinašajo veliko več kot le nostalgičen pogled na igrače ter igro naših babic in dedkov. Razstava Lesene igrače skozi čas nam predstavlja tudi pomemben del kulturne dediščine preteklosti ter zavedanje o njenem ohranjanju kot tudi dragocen pedagoški pogled na razvoj igrač in igralne kulture otrok.«
Piše tudi pesmi in pravljice
Prihajajoči praznični dnevi nam prinašajo razmislek o pomembnosti igrač in njihovem vplivu na otroke dandanes, pravi Rus Krušljeva: »O pravi igrači govorimo takrat, ko vzbudi otrokovo radovednost ter spodbuja domišljijo in ustvarjalni navdih. Pogled v zgodovino igrač in iger nam prinaša misel, da se njihov princip ni dosti spremenil, razen v materialu in načinu izdelave. Spremenil pa se je prosti čas za igranje, saj ga je bilo na voljo manj kot danes, in spremenila se je tudi količina igrač, ki je bila nekdaj bolj izjema kot pravilo.«
Zdi se, da se je želel Demšar poglobiti v vsak nov kos svoje zbirke: »Ko sem se srečal z določeno nenavadno igračo, sem hotel vedeti več o njej, želel sem si knjigo o tej igrači. Ob tem sem našel tudi svojo službo, igrače so moje poslanstvo, zato sem jih začel zbirati. Pišem tudi pesmi in pravljice, najraje basni.«
In kako si je zbiratelj z Romanom Kosom zamislil postavitev razstave? »Na eni strani prostora so razporejeni konjički, na drugi pa vozila, od vlakcev, skirojev do tovornjakov,« odgovarja Demšar. »V drugi sobi sva razporedila lutke, v glavnem punčke. Na stenah si obiskovalci lahko ogledajo gibljive igračke, na primer možičke kopitljačke in kokoške, ter glasbila, kot so trobente in podobno. Na razstavi je še skupina igrač, ki so mi zelo ljube, to so sestavljanke. Na ogled so še tiste igrače, kjer gre za posnemanje, na primer miniaturna kuhinja za punčke in orodje za fantke.«
Največ jih je iz Nemčije
Demšar je igrače kupoval prek spleta, iskal po malih oglasih in obiskoval bolšje sejme: »Zelo sem bil vesel, če sem lahko vzpostavil stik s tistim, ki je kakšno igračo prodajal, ker me je vedno zanimalo, kdo se je z njo igral. V enem od kotov je na ogled voziček. Gospod, ki ga je prodajal, je dejal, da ga je naredil njegov oče takoj po drugi svetovni vojni. Oče Arnolda Lamprehta je razmišljal, kako obogatiti otroško igro. Živeli so v Nemčiji visoko v hribih na nadmorski višini 1000 metrov, daleč od velikih mest. Ker je bil oče po poklicu tesar in mizar, je sam izdelal unikaten voziček, pravo mojstrovino. Otroci so se z njim vozili in zabavali brez konca in kraja. Ko je Arnold ostarel, sta z ženo začela razmišljati, kam z igračami, saj sta se odločila, da gresta v dom. Na spletu je objavil novico, da prodaja voziček, najboljša pa je bila prav moja ponudba. Arnold je bil vesel, da bo voziček prišel v muzej, in poiskal še dve večji igrači, ki bosta v prihodnjem letu obogatili zbirko. Tudi sicer sem največ kosov dobil iz Nemčije, čeprav ne gre samo za nemške igrače. Ugotovil sem, da je področje igrač v Nemčiji zelo razvito. Že pred dvesto leti je bilo tako, saj so se cele vasi ukvarjale z izdelavo majhnih igrač, ljudje pa so jih prodajali daleč po svetu.«
Najstarejša v zbirki Mohorja Demšarja naj bi bila sablja iz 17. stoletja, čeprav točne starosti ni preverjal.
Kaj pa tipična slovenska igrača? »Vsekakor je to leseni konjiček, pobarvan v belo in črno. Med te lahko uvrstim smučke in še eno sabljo, pa seveda voziček, ki ga je še vedno mogoče kupiti v določenih trgovinah. Značilne so še igrače, ki jih otroci vlečejo in ropotajo. Na igrače moramo gledati tudi z vidika, kaj otrok potrebuje,« je sklenil Mohor Demšar.
