Ihan: O tem, ali nositi masko, sploh ne bi smeli razpravljati
Predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo na medicinski fakulteti, pesnik, pisatelj in publicist Alojz Ihan je v pogovoru za oddajo Ultrazvok na Radiu Slovenija spregovoril o tem, zakaj smo v času epidemije postali tako razdeljeni in kaj ima pri tem preslišan glas stroke.
Kot pravi, bi morala biti prava in koristna strokovna skupina »dovolj avtonomna, da bi samostojno izdelala trdne in dolgoročne načrte, ki bi jih vlada morala sprejeti v celoti ali zavrniti, podobno, kot investitor sprejme gradbeni projekt. Seveda bi na čelu skupine morali biti klasični epidemiologi, izobraženi tudi za družbeno analizo epidemije in za načrtovanje ter vodenje družbeno izvedljivih ukrepov.« Po njegovem mnenju se je vlada »silila v središče epidemioloških odločanj« in za prgišče slave po prvem valu plačala z »ljudskim gnevom, družbeno dezorganizacijo, številnimi žrtvami in nepotrebnim podaljševanjem krize zaradi neprecepljenosti«.
Uradniški duh med epidemiologi
Ihan je opozoril na pomanjkanje epidemiološke stroke in tudi, da je do začetka epidemije na NIJZ »prevladoval uradniški duh, verjetno zaradi neprimernega financiranja, ki je temeljilo na evropskih sredstvih za zbiranje epidemioloških podatkov in poročanje o njih.«
Prihod koronavirusa je kajpak zatresel stroko, ki se sprva ni znala prav odzvati. Zaradi trenj z vlado je za nameček svetovalno skupino zapustilo še nekaj epidemiologov. Ko so razmišljali, kdo bi bil primeren za »svečenika epidemije«, sta se mu zdela zelo primerna Zoran Simonovič in Mario Fafangel, a slednji se je »zaradi vedno več javnega pojavljanja tudi on začel nagonsko distancirati od zagovarjanja nekaterih vladnih odločitev, ker je kot talentiran komunikator želel ohranjati iskrenost, ki edina prepriča javnost«. V vladnih krogih so v Fafanglovem distanciranju videli nekakšno izdajstvo in priložnost je bila izgubljena.
»V praznem prostoru, ki je nastal zaradi odsotnosti neodvisnega, a strokovnega komunikatorja, so se zato pojavili številni lažni preroki, ki so izkoristili trenutek in s pomočjo družbenih omrežij začeli prodajati vsak svojo teorijo zarote in z njo nabirati zbegane sledilce,« je povedal o trenutku, ko nas je epidemija razdelila, namesto, da bi nas združila. »V dobi družbenih omrežij so lažni preroki izkoristili odsotnost nacionalnega komunikatorja tako, da je nastalo tisoč teorij zarot in zato smo kot družba izgubili enotno doživljanje epidemije, izgubili smo fokus in postali razpadla družbena skupnost, ki se ni znala več enotno odzivati na ukrepe, ki bi vsem skupaj pomagali k razreševanju skupnih težav z epidemijo.«
Bergamo je krik o resnosti razmer
Podatki in projekcije o epidemiji v Sloveniji so skrb vzbujajoči. Pogosta so opozorila, da se prav pri nas lahko ponovijo lanski tragični dogodki iz Bergama. Tam so se namreč morali odločati o tem, kdo bo deležen zdravljenja in kdo ne.
»Bergamo je metafora, ki nam pomeni tisto najhujše, kar se lahko zgodi v pandemiji. Spomnimo se slik, na katerih so ljudje ležali po hodnikih bolnišnic, in razen morfija, ki jim je pomagal pri umiranju, mnogi niso dobili druge oskrbe. Ni bilo niti kisika, takrat še niso vedeli, kako se koronavirusne bolezni lotiti. V Sloveniji smo glede oskrbe s kisikom in bolniškimi posteljami vseeno daleč od Bergama. Je pa res, da je ta metafora najbrž krik, da so razmere tako resne, da za ustrezno oskrbo vseh, ki pri nas potrebujejo intenzivno nego, nimamo dovolj namestitev,« Ihan opozarja, da nas lahko prevelik razmah epidemije pahne v to, da ljudje, ki bi potrebovali intenzivno nego, ne bodo ustrezno nameščeni. Dodaja tudi, da je v metafori z Bergamom tudi grenak priokus, ker bi se vsemu temu s pravočasnim ukrepanjem, s cepljenjem in preprečevanjem okužb z lahkoto izognili.
Maska ni vprašanje
Ihan je pozval vse, naj se cepijo, tisti, ki so cepljeni z vektorskimi cepivi, naj gredo po tretji odmerek. »Številke so popolnoma jasne: vsakdo, ki je cepljen, ima vsaj 10- do 30-krat manjšo verjetnost, da bo pristal v bolnišnici ali v intenzivni enoti. Po starosti je ta dejavnik koristi različen. Pri starejših od 80 let je ta dejavnik do 10-krat, saj se ti na cepljenje odzivajo slabše, imajo pridružene bolezni in so v slabšem zdravstvenem stanju. Vendar je še vedno tudi pri njih med 5- in 10-krat manjša verjetnost, da bodo potrebovali zdravljenje v bolnišnici. Izrazito pa so na boljšem stari od 50 do 80 let. Tudi če jih razdelimo po letih, imajo največkrat kar 25- do 30-krat manjšo možnost, da zaradi covida pristanejo v bolnišnici in v intenzivni enoti.«
Priznava, da se je ob velikanskem širjenju virusa, težko zaščitit tudi z zaščitnimi ukrepi. »Ali naj si nadenemo zaščitno masko ali ne, je zadnja stvar, o kateri je smiselno razpravljati. Podobno kot tudi ne razpravljamo o tem, ali si je treba zjutraj in zvečer umiti zobe. Nošenje maske ni prav nič večji napor.«
