Imajo kraljestvo kave, ne pa gradu
Denacionalizacija, ki se je v Sloveniji začela po osamosvojitvi, je povzročila veliko preglavic tudi radgonskim državnim uradnikom. Na njihovi upravni enoti je bilo vloženih 768 zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev in velika večina je bila hitro zaključenih, trije pa so še dolgo vznemirjali.
Zgodbe zase so bili namreč največji in najbolj zahtevni postopki, in sicer v zadevah: Höhn Šarić - Radenska, Julius Meinl - Kmetijstvo Črnci ter Bouvier - Radgonske gorice. Šlo je za izjemno kompleksne zadeve, zato so si na upravni enoti krepko oddahnili, ko so tudi te postopke zaključili.
Gospodarstvo se ni zamajalo
Dediči so v teh zadevah zahtevali od vrnitev polnilnice mineralne vode, zdravilišča, množico kmetijskih zemljišč, gozdov, raznoraznih objektov in vinogradov. Če bi upravičenci dosegli svoje, bi se radgonsko gospodarstvo močno zamajalo.
Dediči so zahtevali od vrnitev polnilnice mineralne vode, zdravilišča, množico kmetijskih zemljišč, gozdov, raznoraznih objektov in vinogradov.
Zato so se še posebno razveselili tudi zadnje zavrnitve zahtevka potomcev kavnega mogotca Juliusa Meinla, in sicer za vrnitev dobrih 236 hektarjev kmetijskega zemljišča na 217 parcelah, na eni stoji tudi graščina v Črncih, zahtevek zanj pa je vložila vnukinja Meinlovih Jeanette Skrbensky Meinl z Dunaja.
Prav tako ni držalo, da so mu leta 1920 odvzeli državljanstvo, saj je bil rojen leta 1903 in je bil takrat star šele 17 let.
UE Gornja Radgona je namreč ugotovila in dokazala, da njen ded (nekdanji lastnik velikega posestva z graščino Freudenau, domačini pa mu pravijo Meinlov grad) ni pravzaprav nikoli izgubil avstrijskega državljanstva in zato tudi ne more biti denacionalizacijski upravičenec. Kar pomeni, da nepremičnine, v pretežni meri gre za kmetijska zemljišča, ostajajo v lasti države, dvorec v Črncih, ki ima tudi status kulturnega spomenika in je v zasebni lasti, pa prodajajo.
83 tisoč evrov je dal za Meinlov grad.
Nekdanji načelnik UE Gornja Radgona Marjan Potisk: »Dopis magistrata mesta Dunaj, češ da Meinl ni živel na Dunaju, ni bil dovolj. Uradnega dokumenta o tem namreč nismo dobili. Prav tako ni držalo, da so mu leta 1920 odvzeli državljanstvo, saj je bil rojen leta 1903 in je bil takrat star 17 let, bil je torej še mladoleten.«
»Njegov leta 1930 rojeni sin ima avstrijsko državljanstvo, ki ga je dobil po njem, ob tem, da je že leta 1949 vložil zahtevek za vrnitev odvzetega premoženja, kar pomeni, da je bil ves čas avstrijski državljan. In kot tak je imel po vojni pravico uveljavljati odškodnino za v Jugoslaviji odvzeto premoženje, lahko bi jo tudi po avstrijski državni pogodbi ali pa po avstrijsko-nemški finančni in izravnalni pogodbi, do vračila nacionaliziranega premoženja pa potemtakem ni bil upravičen.«
Slovenska kralja kave
Julius Meinl je imel že pred drugo svetovno vojno v Ljubljani in na Bledu svoje trgovine z živili, ki pa so se med vojno pozaprle. Podjetje se je v današnji obliki na slovenski trg vrnilo po letu 2000 ter postalo vodilni ponudnik kave v gostinstvu v Sloveniji. Na slovenski trg je ponovno vstopil z nakupom polovice kapitala tržaške kavne družbe Cremcaffe. Ta se je na slovenski kavni trg začel prebijati leta 1991, ko so skupaj z bratoma Milič v Sežani ustanovili družbo Worldcaf, d. o. o., ki je sprva samo uvažala kavo, leta 1998 pa so jo začeli v Sežani še pražiti, kajti prodaja je z 20 ton, kolikor so jih prodali v prvem letu, že kmalu dosegla 100 ton. Danes Julius Meinl letno spraži in proda 20.000 ton kave, od tega 300 ton v Sloveniji. Kar je kavni trgovec Meinl pomenil za svet, to pomenita brata Tomaž in Aljoša Milič za Slovenijo. Sta kralja kave.
Upokojenec iz Skakovcev
Kot izhaja iz v dunajskem arhivu najdenega dokumenta, na katerem je tudi oznaka uradnega spisa iz leta 1967, je bila Meinlu tudi izplačana odškodnina v višini 1,251.003,50 avstrijskih šilingov. Kar pomeni, da ni mogel biti denacionalizacijski upravičenec v Sloveniji. Zato so na upravni enoti zahtevek zavrnili še v tretje in odločba je že od leta 2016 pravnomočna.
V tistem trenutku je lastnik propadajočega dvorca postal končno upokojeni podjetnik Štefan Ščančar iz Skakovcev. Pravzaprav je to postal po dolgih 16 letih: ko je šlo Kmetijstvo Črnci namreč v stečaj, ga je leta 2000 kupil na dražbi. Za znameniti dvorec z bogato zgodovino, v katerem je živel ustanovitelj kavnega kraljestva, je takrat odštel 20 milijonov tolarjev (83.000 evrov). Ob nakupu je še imel načrte, da bi ga preuredil ali v zdravstveno ustanovo ali v dom za starejše, potem pa je že kmalu obupal.
Meinlov grad pa še naprej propada. Njegova usoda je negotova. Ve se, da je na prodaj (nazadnje se je prodajal za 220.000 evrov). Ter da apaška občina za odkup in ureditev nima denarja, država pa ne interesa. »Zdi se, da v zadnjih letih dvorec samo še bolj propada,« je zavzdihnil zgodovinar Dušan Ščap.
Apaški župan dr. Andrej Steyer
Zdaj je grad v nesporni lasti fizične osebe iz Slovenije, a kaj ko ta nima ne interesa ne sredstev za ureditev in sanacijo dvorca. Občina je že stopila v stik z lastnikom in mu pomaga pri iskanju rešitve – morebitnega investitorja. Doslej neuspešno. Smo pa letos vseeno v proračun občine zagotovili sredstva za začetek reševanja dvorca, saj bomo pristopili k pripravi konservatorskega načrta objekta kot tudi celotnega parka (samo to bo strošek med 60.000 in 80.000 evri). Dvorec z okolico smo z odlokom razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena in vodimo skupaj z domačinom in zgodovinarjem Dušanom Ščapom aktivnosti v smeri razglasitve spomenika državnega pomena. Sredstev za obnovo dvorca občina žal nima, smo pa sprožili vse mogoče akcije, da pripravimo osnovo za čimprejšnjo obnovo. Potekajo neformalni pogovori z morebitnimi investitorji.
