Imamo odličen les, a malo kupcev. Ni pa se za bati, da bi nam ga zmanjkalo
Licitacija lesa na Koroškem je največja takšna v Srednji Evropi. Jože Jeromel iz Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, ki jo organizira v sodelovanju z Zvezo lastnikov gozdov Slovenije in Zavodom za gozdove Slovenije, je zraven že vse od začetka. Letošnja bo tako že njegova 18. po vrsti.
Dobro se še spominja, da je bilo na začetku na dražbi ponujenih približno 700 kubičnih metrov lesa, v zadnjih letih pa se je ta številka že krepko dvignila in se giblje nekje med 4000 in 6000 kubičnimi metri, preračunano v evre – od 2 do 3 milijone.
2–3 milijone evrov se obrne na dražbi.
Javor rebraš
Številke res niso nizke in so vredne vsega spoštovanja. Vprašanje, ki se poraja, pa je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo tovrstnih licitacij. Poznavalci pravijo takole: veliko več visokokakovostnega lesa bi končalo v rokah prekupčevalcev.
»Pa morda niti ne v rokah prekupčevalcev in s precej nižjo ceno, kot je sploh vreden, najbrž celo kar v peči, veste, pred leti velika večina lastnikov gozdov še vedela ni, kakšen les ima, pa še zdaj jih je precej, ki ne vedo, kaj je javor rebraš, kako ga prepoznati, kakšno uporabno vrednost ima. Zato je vse prevečkrat končal kot škart roba.«
»To je bilo tudi za nas precejšnje presenečenje. Pa sploh ne gre samo za javor rebraš, tudi hlodi hrasta, smreke in macesna dobivajo ceno do 2000 evrov za kubični meter. Navsezadnje so tudi cene domačega sadnega drevja, hruške, slive, jablane, nadvse visoke. In da ne pozabim, hudo visoke cene dosega tudi oreh, orehov furnir pa dosega ceno že skoraj kot javor rebraš.«
Avstrija ima veliko več gozdov kot Slovenija, a še zdaleč ne more iz njih dobiti takšne kakovosti, kot jo lahko mi!
Jeromel ugotavlja, da lastniki gozdov vse bolj zaupajo preverjenim kupcem, trgovcem in zadrugam. Na drugi strani pa je vedno manj tistih, ki bi lahko opeharili lastnike gozdov, zato je manj tudi lastnikov gozdov, ki bi bili na koncu – opeharjeni. V splošnem gre za vse mlajše in vse bolj izobražene ljudi. Da je tako, so pomembno vlogo odigrale prav licitacije lesa. »Navsezadnje so takšne dražbe svojevrsten barometer cen, ki je kazalnik tako za prodajalce lesa kot za kupce.«
Potrebujemo več zemljišč
Jože Jeromel, dolgoletni vodja licitacije
Že desetletje potrebujemo veliko več kot od 2 do 3 hektare zemljišč. Lani, na primer, je bilo nujnih 9 hektarov. Takih zemljišč pa v Mislinjski dolini tako rekoč ni. Zato smo ravne in za dovoz hlodovine s tovornjaki primerne površine primorani iskati domala vsepovsod. Ker kmetov in države to ne zanima, se trudimo iskati in poiskati nekaj najbolj ustreznega. Kjer koli. Veste, vsi nas podpirajo, ko pa je treba kaj konkretnega postoriti, na lepem zmanjka volje.
Prihajajo kupci iz Azije
Teh, govorimo o slovenskih kupcih visokokakovostnega lesa, še vedno primanjkuje. »Slovenija pri predelavi lesa namreč še zdaleč ne more konkurirati Avstriji, ki prednjači pri predelavi iglavcev, niti Italiji, ki prednjači pri listavcih. In morda bi prav slovenska gozdarska predelovalna industrija, kolikor je imamo, energijo raje preusmerila v predelavo visokokakovostnega lesa. Veste, Avstrija ima veliko več gozdov kot Slovenija, a še zdaleč ne more iz njih dobiti takšne kakovosti, kot jo lahko mi!«
Gozdovi na Koroškem in drugod po Sloveniji so namreč še vedno izjemno bogati z visokokakovostnim lesom. »Brez skrbi, nobene bojazni ni, da ga bo zmanjkalo,« je še dodal Jeromel.
In čeprav prihajajo kupci na koroško dražbo lesa večinoma iz Avstrije, najdražje vseeno pokupijo italijanski in nemški. Pojavljajo se tudi že kitajski in korejski, a jih, zanimivo, bolj zanima srednja kakovost lesa.
