Inay (4) je prenehal govoriti

BRATONCI – Za mlade starše je najhuje, če po veselem pričakovanju naraščaja izvedo, da njihov dojenček ni povsem zdrav. Po rojstvu njunega prvorojenca Inaya je nekaj podobnega doletelo Moniko Lebar in njenega partnerja Franca Horvata iz Bratoncev. Deček se je rodil zdrav, nato je postal avtist.

Monika je v domači vasi vodila Frizerski studio Metuljček, a ga je zaradi sinovih težav zaprla, Franci dela v Avstriji. Odločila sta se za boj, saj verjameta, da na svetu obstaja nekdo, ki bo pozdravil Inaya, ki bo marca praznoval peti rojstni dan. Žal se je zataknilo že pri denarju, stroški preiskav in zdravljenja v tujini so zelo visoki. Zato vse ljudi dobrega srca prosita za finančno podporo.

»Kot vsak mlad par sva si tudi midva želela ustvariti dom in družino. Kupila sva hišo v Bratoncih in kmalu ugotovila, da pričakujeva prvega otroka. Ne znam opisati veselja in sreče ob tem, da bom prvič postala mamica. Imela sva dom, dobila bova otroka. Najine sanje so postale resnične, že kmalu pa se nama je podrl svet. Izvedela sva, da je najin sin avtist,« začne svojo žalostno zgodbo pripovedovati Monika. »Takrat začneš borbo sam s sabo, boriš se zase in za svojega otroka, ki ti pomeni vse na svetu. Po brskanju na spletu sem ugotovila, da v Trbovljah deluje Društvo za avtizem DAN, tam pa sem prejela prve informacije o tem, da v Ameriki ter Avstraliji delajo preiskave las in urina, s katerimi pridobijo celotno sliko telesa. Ker sva s partnerjem hotela za svojega sina najti rešitev, sva se podala na to pot, in čeprav je bilo vse samoplačniško, sva vztrajala ter se odpovedovala marsičemu. Živela sva in živiva za sina, njegovo zdravljenje. Iščeva rešitev, iščeva denar in poskušam ostati pozitivna,« pravi.

Prodala sta tudi hišo

Takoj po prvih rezultatih iz tujine so jima priporočili dieto brez kazeina in glutena. Okvirno sta za vse te preiskave, prehrano in terapije iz Avstralije lani odštela približno 15.000 evrov. Inay prejema tudi naravno prehransko dopolnilo rens, ki po navedbah Lebarjeve umirja možgane in skrbi za čiščenje. Že po nekajmesečnem zdravljenju je viden napredek. »Izboljšal se je očesni kontakt, Inay bolj sodeluje, je bolj umirjen, prej je bil namreč hiperaktiven, težko se je skoncentriral. Zdaj je to bolje. Še vedno pa ne govori, čeprav vidimo, da se trudi nekaj povedati, ampak mu ne gre. Pove par besed, a nimajo smisla. Obiskujeva logopedinjo, ta pravi, da je z njim vsak teden lažje delati.«

Sčasoma so seveda njuni prihranki začeli kopneti, dobila sta še enega otroka, Devon je star leto in pol. »Jaz sem ves svoj čas posvetila novorojencu ter Inayu, ki me potrebuje bolj kot zdrav otrok. Da lahko preživimo in Inayu kupimo vse, kar potrebuje, se kot vsaka mama borim iz dneva v dan, partner dela v Avstriji. Ne mine dan, da ne bi jokala. Srce se mi para, ko ga gledam, in vprašam se, kakšno življenje ga čaka. Boli me, da je moj otrok drugačen, vendar zaradi tega moja ljubezen ni nič manjša. Živimo iz dneva v dan, veselimo se vsakega napredka. Srce mi poskoči, ko mi vzgojiteljice v vrtcu Beltinci povedo, da je ustvaril kaj novega in da ni bil moteč za druge ter je bil priden. Težko je, vendar se moramo boriti vsak dan in zaradi tega sem pripravljena stopiti iz svojih okvirov in prositi za pomoč,« je odkrita Lebarjeva.

Ker je njuna hiša zaradi stopnic postala ovira za sina, sta se jo s partnerjem odločila prodati in narediti dom brez stopnic, brez ovir za fanta. »Tako bo lahko tekal in se igral brez tega, da bi vsakič otrpnila od strahu, da bo padel. Naše življenje ne teče, kot sem sanjala v mladosti, ampak je pot dosti bolj vijugasta, kot bi si želela. Vsi si želimo zdrave otroke, vendar sem jaz mamica otroka z avtizmom, ki potrebuje pomoč. Prav zaradi tega prosim za pomoč. Posebna zahvala gre vsem, ki so mi v težkih trenutkih namenili spodbudne besede, ter moji družini za vso pomoč in podporo, sestri Mihaeli, ki ogromno naredi za Inaya.«