Infektolog Federico Potočnik: »Bognedaj, da bi kdo v Golobovi Sloveniji plesal kaj drugega, kot mrtvaški ples«
Državno zdravstvo v Sloveniji se vse bolj sooča z izzivi, ki segajo globoko v sistemske težave, zaradi katerih so zdravstveni delavci preobremenjeni in nezadovoljni. Zdravnik Federico V. Potočnik, specialist infektologije v Splošni bolnišnici Celje, je v odkritem zapisu na Facebooku delil svojo osebno izkušnjo, ki razkriva pereče razmere v javnem zdravstvu.
Njegova pripoved o izčrpanosti, neurejenih delovnih pogojih in vedno večjem odhodu zdravnikov v zasebni sektor odpira vprašanje, zakaj je delo v zasebnem zdravstvu tako bistveno boljše od tistega v državnem. Potočnik razkriva ključne razloge za skrb vzbujajoče stanje ter opozarja na posledice, ki jih bo prinesla nova zakonodaja vlade.
Javen zapis, naslovljen Državno zdravstvo žre lastne otroke, objavljamo v celoti.
Zadnjič sem med dežurstvom srečal enega od radiologov, ki so v zadnjih letih odšli iz naše bolnišnice. Sem ga vprašal, kako je v novi službi. Takoj je izstrelil, da je kot dan in noč. Domov ne hodi več izčrpan, zdaj ima energijo in čas za družino. Dela sicer več, ampak urejeno. Njegovo delo je cenjeno in plača je boljša.
Ta pogovor me je ujel sredi posebej zahtevnega dežurstva, kjer je bilo več urgentnih situacij istočasno na različnih krajih, v dopoldanskem času pa smo premlevali, kako rešiti organizacijo oddelka, ko nimaš dovolj ljudi, preobremenjenost pa pripelje do napetosti med različnimi strokami. Ironično je to, da sem dobil to dežurstvo naknadno in zadnjo minuto, ker je predviden zunanji zdravnik sporočil, da pri nas ne bo več dežural ravno zaradi napetosti, ki v teh zelo stresnih situacijah nastajajo.
Z radiologom sva se poslovila, on je šel domov, jaz pa oddelat še preostalih enajst ur mojega 24-urnega dežurstva. Sem bil vesel zanj, ker je pošten človek in dober radiolog. Deloval je pomirjen. Hkrati pa sem se vprašal, zakaj so vsi, ki odhajajo, srečni v zasebnem zdravstvu, v državnem pa se resignirano sprejema, da je pač slabo in da se ne da nič narediti?
Razlogov, zakaj se ne da, je več. Ampak pomembna sta vsaj dva:
- Razlog št. 1: Prevelika centralizacija. Prevod: ker se vse odloča na Ministrstvu ali na ZZZS, zdravstveni delavec skoraj nima vpliva na pogoje dela. Ceno tvojih storitev določa ZZZS, material zavodi kupujejo od dvornih dobaviteljev, plače določajo centralna pogajanja in vladne muhe, zato praktično ni mogoče nagraditi boljših. Denar je pošten motivator: z njim vrednotimo neko storitev ali prispevek oz. delo nekega človeka. Če v tem togem sistemu ne moreš ljudi motivirati z denarjem, jih boš motiviral z neuradnimi priboljški, uslugami in privilegiji ali bodo ti ljudje postali apatični. Če je delo težko in slabo plačano, apatičnosti si direktorji ne bi smeli privoščiti. Še več, nekateri direktorji zlorabljajo svoj položaj za parcialne in zasebne interese namesto za razvoj celotnega zavoda. Če kvaliteta ni merilo, se primite za denarnico.
- Razlog št. 2: Monopol ZZZS. Ker ni trga za zavarovalnice, obstaja zgolj ZZZS, ki praktično enostransko odloča o vsem. Direktor bolnišnice ne določa cen storitev, ne določa zdravstvenih potreb prebivalstva, ne določa plač, zato v resnici nima kaj veliko vpliva na poslovanje. Če bolnišnica pridela minus, ga krije država, zato se nihče v državnem zdravstvu zares ne sekira, če se ne dela dobro. Prostor za svinjarije je velik.
Posledica je, da ljudje odhajajo. Zadnje tedne skoraj vsakodnevno slišimo, da je še nekdo dal odpoved. Ob grozljivem zakonu, ki ga pripravlja vlada, pa bodo ti odhodi pospešeni. Vlada bi uvajala nove omejitve, kazni in obveze, da bi zdravstvene delavce na silo obdržala v državnem zdravstvu ali pa jim toliko poslabšala možnosti dodatnega dela, da bi postalo tudi drugod nevzdržno, in bi se zato po neki nenavadni logiki vsi vrnili v državne zavode. Pustimo ob strani, da je zakon poln neustavnih elementov in da uvaja režim za zdravstvene delavce, ki se ga ne bi sramovali niti v najbolj svinčenih časih trdega komunizma - kot v nekakšnem delovnem taborišču. Se sliši neverjetno, da Gibanje Svoboda ne tolerira svobodnih ljudi.
V primeru radiologije je za vlado npr. rešitev, da zniža točko za radiologijo oz. ceno, ki jo ZZZS plača za radiološko storitev. Po domače, da poslabša položaj radiologov, ki delajo privat. Da ta radiolog ne bo imel več časa za družino, da ne bo več delal zadovoljno, ampak da se ga prisili nazaj v bolnišnico, kjer bo delal več delovišč naenkrat, kjer bo po vsakem turnusu utrujen in nesrečen, kjer ne bo mogel izboljšati svojega položaja, ker se čaka na sistemske spremembe. Da ne bo več razlika kot dan in noč, ampak da bo zasebna noč enaka državni.
Verjetno ste, tako kot jaz, pomislili, kaj pa če bi poskusili izboljšati pogoje v državnem zdravstvu, da bi morda še kdo bil srečen? Naša vlada ne razmišlja tako. Ker smo se zdravniki uprli in še vedno stavkamo, nam je predsednik vlade jasno napovedal »totalno vojno«. Tako da ne gre več za to, ali bi lahko izboljšali pogoje v državnem zdravstvu. Ne gre več za to, da bi se držali podpisanih sporazumov pred dvema letoma. V totalni vojni je treba sovražnika premagati. Za vlado je dovolj to, da zdravstvenim delavcem toliko poslabšajo pogoje drugje, da bodo ponižno hodili nazaj v gulage - pardon, v bolnišnice.
Bognedaj, da bi kdo v Golobovi Sloveniji plesal kaj drugega, kot mrtvaški ples.
