Ingrid je osvojil z ljubezenskimi pismi (FOTO)

Delovna doba se v Sloveniji pogosto konča po 40 letih, zato je zgodba Avgusta Horvata iz Žepovcev pri Apačah osupljiva. Z 52 leti, 7 meseci in 14 dnevi (točno 19.220 dnevi) nepretrgane delovne dobe je Avgust živ dokaz, da so predanost, zvestoba, vztrajnost in ljubezen do dela ključni za dolgo in uspešno kariero.

Njegova zgodba je navdihujoč pogled v življenje, polno izzivov in dosežkov, ki so danes zelo redki. Avgust, za mnoge Gustek, je delovno pot začel pri enaindvajsetih letih, ko je v Mariboru in Celju odslužil JLA. Na pošti so delali njegov oče, stric in bratranec, zato je želel nadaljevati družinsko tradicijo, prvo zaposlitev pa je našel na pošti v domači regiji.

Še otroci so se veselili, ko je prišel poštar Avgust; okoli leta 1980.

Avgust, oblečen v značilno uniformo v modro sivi barvi, okoli leta 1975

Danes emotikoni

»Nikoli nisem razmišljal o tem, koliko let bom delal – preprosto sem se osredotočil na delo in na to, kako ga lahko najbolje opravim,« pove Horvat in dodaja, da ga je za poklic pismonoše navdušil predvsem oče Štefan. Tudi sam ga je zelo hitro vzljubil.

Zdaj ima veliko prostega časa.

»Imel sem dober odnos z ljudmi in vedno sem se trudil, da so bili zadovoljni z mojim delom. V vseh letih sem opazil spremembe v komunikaciji in medgeneracijske razlike v odnosih, kar je verjetno posledica hitrega tehnološkega razvoja. Nekoč smo raznašali veliko več pisem, med njimi tudi ljubezenskih, razglednic in drugih pisemskih pošiljk. Sam sem s pisanjem ljubezenskih pisem, nekaj talenta in romantike celo osvojil srce žene Ingrid. Danes bi bil najbrž odvisen od emotikonov, a dvomim, da bi to naredilo enak vtis. Takšnih pisem in razglednic skorajda ni več; redko kdo pošilja še kaj takega. Poleg tega so ljudje postali precej bolj vase zaprti in previdni, nekoč pa so me pričakali z nasmehom na obrazu. Danes je treba večkrat premisliti, kako boš nekoga nagovoril, da ne pride do nesporazuma,« razlaga Avgust.

Kot pismonoša se je skozi desetletja soočal tudi z drugimi izzivi, vključno s spremembami politične ureditve, gospodarskimi preobrati in prilagoditvami na nova delovna okolja.

Poštar je bil tudi Gustekov oče, Štefan, na fotografiji okoli leta 1960.

»Na splošno je bilo, ko sem prevzel delovno mesto pismonoše, manj pošte. Kot sem že omenil, smo po večini raznašali pisemske pošiljke, paketov skoraj ni bilo, reklam pa sploh še nismo poznali. Zdaj je to povsem drugače – med pošiljkami prevladujejo paketi, tudi večjih dimenzij, in vsakodnevno srečujemo različne vrste reklam. Tudi dostava se je spremenila in prilagodila tem spremembam. V prvih petih letih sem pošto raznašal peš, s kolesom in poštarsko torbo. Nato sem začel uporabljati moped, pozneje ga je nadomestil avtomobil. Poznajo se tudi podnebne spremembe – nekoč so bile zime veliko daljše, ceste pa pogosto slabo splužene. Včasih pošte sploh nismo mogli dostavljati, dokler ceste niso bile ustrezno očiščene. Danes takih zim ni več. Optimizirali smo tudi preostalo delo. Prej smo popis in prevzem pošte beležili ročno v knjižice, pozneje pa računalniško. To je delo olajšalo, a je zame pomenilo izziv, saj sem se moral priučiti novih znanj. Kljub temu sem se potrudil, saj sem to delo opravljal z veseljem. Opažam, da se je način življenja ljudi v zadnjih desetletjih precej spremenil. Nekoč je bilo več druženj – pogosto sem bil v prazničnem času povabljen na kos peciva, včasih celo na koline, in prejel različna zahvalna darila.«

Za pse klobasa

V dolgi delovni dobi, pošto je vseskozi raznašal po Apaški dolini, tudi ko so tam zaprli pošto in so se preselili v Gornjo Radgono, je Avgust doživel marsikaj. Poleg sprememb, ki jih je prinesel razvoj tehnologije in gospodarstva, je bil priča tudi manj prijetnim dogodkom, kot je bil rop pošte. A te trenutke so zasenčili številni dosežki, med katerimi je še posebno izstopal njegov uspeh pred 25 leti. Takrat je dosegel 3. mesto po prodaji srečk in za nagrado prejel radio s kasetofonom, ki je bil takrat zelo moderna tehnologija. »Do tega uspeha sta me zagotovo pripeljala dober nastop in pristni odnos z ljudmi,« pove ponosno.

Za njim je več kot 52 let naporne delovne dobe.

V beli knjigi o pokojninah je zapisano, da Slovenija med državami v EU izstopa po zelo zgodnjem odhajanju v pokoj. Avgust je izjema. Njegova zgodba je vsekakor navdih marsikomu, še posebej mlajšim generacijam, ki šele začenjajo poklicno pot. »To sem bil jaz – moje delo me je definiralo,« pove. Njegova zgodba je opomnik, da lahko strast in predanost ustvarita izjemno življenjsko pot. Njegovih več kot 52 let delovne dobe ni le poklicna zgodba, temveč tudi osebna. »Na delu sem spoznal čudovite ljudi in se naučil pomembnih življenjskih lekcij,« dodaja. Njegova modrost in izkušnje so neprecenljive, ne le za sodelavce, ampak tudi za mlajše generacije, ki vstopajo na trg dela. Tem želi sporočiti: »Ne smete prehitro obupati, bodite delavni, preprosti in potrpežljivi.«

V zakonu z Ingrid sta se rodila Doris in Denis.

Zanimivo je tudi njegovo komentiranje vsesplošnega sovraštva med poštarji in štirinožnimi prijatelji kužki, s katerimi on ni imel težav: »Občasno, ko v torbi nisem imel navadne klobase, me je kakšen pes napadel, če pa je zavohal klobaso, me je pustil na miru. Tako so me psi spoznali in me pustili pri miru,« pove Gustek, ki se je rodil 31. junija 1951. Z ženo Ingrid ima hčer Doris in sina Denisa, upokojil pa se je 31. decembra 2024.