Inovativni slovenski dijaki so ustvarili vrtiljak čustev (FOTO)
Številni dogodki, večina znotraj zidanih učilnic, so spremljali visok jubilej šolstva na Kočevskem, in sicer 150 let od ustanovitve Gimnazije ter 140 let od ustanovitve Srednje šole Kočevje. Pregled doseženega, predstavitev zdajšnjih učnih in izbirnih vsebin ter razkriti načrti, ki so pred njimi, so zaznamovali jubilej.
Navdušenju ob zabijanju žebljev in lepljenju lesa ni bilo videti konca.
Že kmalu so vrata na široko odprli dijaki srednje šole, program mizar, ki so v lesarski delavnici za člane Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, ki jih je trenutno okoli 3500, ob 200-letnici Braillove pisave izdelali dragoceno darilo. »Ob srečanju z njimi se je rodila ideja, da bi v naši lesarsko-mizarski delavnici zanje izdelali tridelne pripomočke s praznimi polji in čepki. S kombinacijo čepkov in polj se lahko prikaže katera koli črka Braillove pisave. Poleg tega smo izdelali igro, ki jo vsi poznamo, to je igra križec in krožec, a smo jo prilagodili, da jo lahko igrajo tudi slepi in slabovidni. Skratka, zelo smo ponosni, da se bodo lahko ti ljudje učili branja in pisave s pomočjo naših pripomočkov,« je povedal Janko Marinč, učitelj praktičnega pouka na Gimnaziji in Srednji šoli Kočevje.
Inovativni programi
Matej Žnuderl, predsednik Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, je bil vesel pozornosti, ki jo je šola namenila temu pomembnemu jubileju. Spomnil je, da ima dogodek zgodovinsko podlago, saj se je leta 1922 Zavod slepih in slabovidnih iz Ljubljane preselil v Kočevje, kjer je deloval do druge svetovne vojne. A to ni vse. Sad sodelovanja med šolo in zvezo je nov izdelek iz lesarske delavnice, ki sta ga ustvarila učitelja praktičnega pouka Marinč in Gal Žvab. Poimenovali so ga vrtiljak čustev.
»Najprej sva z Galom na mizo položila konstrukcijsko risbo, nato je sledilo izdelovanje na CNC-stroju. Ko so predstavniki zveze prišli izdelek otipat, so navdušeno dejali, da je narejen prav zanje,« je v imenu obeh povedal Marinč. Izdelek bodo nadgradili tako, da bodo člani zveze na vsak simbol dodali Braillov znak. Nekatere bodo pobarvali, da jih bodo lahko prepoznali tudi slabovidni. »Ponosni smo, da lahko k naboru iger, ki jih že imamo, dodamo še to družabno igro, namenjeno neverbalni komunikaciji, povezovanju in prepoznavanju čustev. Seveda si želimo nadaljnjega sodelovanja s šolo, ki se lahko pohvali z zelo inovativnimi programi in učitelji,« je ob prevzemu izdelka povedala Brigita Kosek, zaposlena na zvezi. Na vsakem vrtiljaku čustev lahko hkrati igra šest ljudi. Kočevski izdelek je imel tudi mednarodno predstavitev; pred kratkim jo je doživel v Indiji, na svetovni konferenci, namenjeni različnosti slepih in slabovidnih.
2012. je šola pogorela, zdaj je temeljito prenovljena.
»Te dni smo nekdanjo delavnico za kovinarje preuredili v delavnico, ki jo bodo pri praktičnem pouku uporabljali dijaki programa obdelovalec lesa in mizar. Trenutno imamo v prvem in drugem letniku programa mizar po 15 dijakov, v tretjem letniku pa 11. Pred petimi leti smo bili na robu preživetja,« pravi Marinč. Na začetku šolskega leta se je pokazala velika gneča, še posebej, ko se dva razreda hkrati znajdeta v istem učnem prostoru. Stisko je razumel tudi prejšnji ravnatelj Gregor Pečan ter dovolil, da so nekdanjo kovinarsko delavnico preoblikovali v lesarsko. Kmalu so naročili deset delovnih miz, nove napete žage, vrtalko in drugo opremo.
Uspešno obrnili trend
Navdušenje so pokazali tudi dijaki drugega letnika programa obdelovalec lesa in mizar, ki so se skupaj z učitelji mentorji Dragom Brinškom, Žvabom in Timom Milkovičem lotili opremljanja delavnice. »Kapo dol, vsem,« jih je pohvalil Marinč. Kratka slovesnost ob odprtju delavnice je bila, kot so dejali dijaki, veličastna. Zakaj?
»Kot vidite, so z nami malčki, sosedje iz bližnjega vrtca, ki ima prostore pod streho iste stavbe. Naši dijaki prvega letnika so se prelevili v učitelje in skupaj z nadobudnimi 'kolegi' sestavljali hiški za ptičke. Navdušenju ob zabijanju žebljev in lepljenju lesa ni bilo videti konca,« je vtis, ki je najbolj pritegnil tudi Marinča. Ponos, ja, ponos ob živžavu ustvarjalne ure, je kazal kočevski župan Gregor Košir. »To, da je učilnica nova in da smo dodali nove pripomočke, nedvomno pomeni, da je vse več otrok, ki jih zanima ta poklic, ki ni pomemben le za kočevsko gospodarstvo,« je dejal. Zahvalil se je vsem, ki so pred leti napeli moči, da je program mizar znova postal privlačen za mlajše rodove. »Obrnili smo trend, ki je bil dolga leta skrb vzbujajoč. Lesarstvo in vse, kar je povezano z obdelavo te surovine, je bilo v zatonu – tako pri nas v Kočevju kot tudi na nacionalni ravni. A to je že preteklost, saj v našo šolo, ki je temeljito prenovljena z novimi prostori po požaru decembra 2012, prihajajo generacije, ki jih, če povem preprosto, zanima delo s prsti in rokami – delo, ki je vse bolj cenjeno. In tako je tudi prav,« je še povedal Košir, ki je bil skupaj s podžupanom Andrejem Mladenovićem deležen darila – ptičje hišice.
Ljudje so končno ugotovili, kako pomembno je, da znaš nekaj narediti z lastnimi rokami.
Da lesarski poklic pridobiva veljavo, je poleg izjemnih učilnic, delavnic in opreme predvsem velika zasluga učiteljskega zbora, še posebej mentorjev, ki znanje in izkušnje prenašajo na mlajše rodove. Ljudje so končno ugotovili, kako pomembno je, da znaš nekaj narediti z lastnimi rokami.
