Interpelacija ministra Boštjančiča: farsa namesto interpelacije

V zadnjem tednu zasedanja državnega zbora v 2024. smo dočakali tudi zadnjo interpelacijo letos; in da je bo deležen finančni minister (ter podpredsednik vlade) Klemen Boštjančič, je vodilna parlamentarna stranka v vlaganju interpelacij SDS napovedala že v začetku novembra. Poslanec Zvone Černač (SDS) mu je že ob vložitvi interpelacije o njegovem delu in odgovornosti sporočil, da ni deloval kot varuh javnih financ ter da »naj se pogleda v ogledalo in oceni svojo odgovornost«.

Vsi se obkladajo z lažnivci

Celo vlagatelji iz SDS vedo, da so navedbe o ravnanju ministra z »elementi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi ter kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev« (pa še očitana zloraba uradnega položaja ali pravic) zgolj populistični bob ob steno, saj kazniva dejanja preiskuje policija, ne pa parlamentarna interpelacija. Se je pa Boštjančič (že zaradi oči javnosti) moral najbolj kategorično otepati drugega glavnega očitka SDS, in sicer da je zavajal javnost v zvezi z zagotovitvijo proračunskih sredstev za afero 2024 – nakup famozne stavbe na Litijski 51, ki je že odnesla prejšnjo pravosodno ministrico.

Interpelirani je zavrnil vse očitke iz interpelacije. »Minister za finance ne more biti in ni odgovoren za ravnanja, ki so v pristojnosti drugih ministrstev in ministrov.« Tu je še bilo poudarjeno tudi, da je bil pripravljavec in predlagatelj gradiva za projekt nakupa stavbe na Litijski cesti 51 »predstojnik ministrstva za pravosodje in ne predstojnik ministrstva za finance, kot se poskuša prikazati v javnosti«.

Kmalu zatem se je odprla predzadnja letošnja fronta med vladnimi in opozicijskimi poslanci (ki so nekaj materiala še prihranili za današnjo redno ter za njo še izredno sejo, ki bosta zaključili njihove letošnje plenume). Koalicija je složno podprla svojega ministra ter ga razbremenila za Litijsko. Le Levica je potarnala, da bi moral imeti minister za finance več posluha za rešitve prebivalcev, »zlasti v delu, ko moramo zasledovati servisiranje javnih storitev in pravic«. Nasproti njim pa je opozicija globoko zaorala v sedanje, pa tudi minulo delovanje Boštjančiča pred politično kariero. Pozabili niso niti na njegovo podjetje in problematizirali nakazilo prek njega v tujino. Tu je vladna stran na površje potegnila grehe vlad Janeza Janše, in stvari so šle v predvidljivi smeri.

Kategorično je zanikal odgovornost za Litijsko, saj ni bil pristojni minister. FOTO: Črt Piksi

Seja trajala pet ur

Bolj ko je mineval čas, bolj so se banalizirale misli za in proti – ne zgolj v zvezi z Boštjančičem, ampak v zvezi s svetovnim nazorom in še bolj političnimi nasprotniki. Tako je poslanka Svobode Sandra Gazinkovski interpeliranega kovala v zvezde: »Je človek besede. Obljubil je, da mu bo uspela plačna reforma. In glej – res mu je,« v nadaljevanju pa opoziciji sporočila, da ustvarja »kaos ter lažni nemir«. Tu se je oglasila takrat predsedujoča Mejra Hot (SD) ter opozorila: »Ves teden se vsi obkladamo z lažnivci.« Da je seja farsa, sta se, začuda pozneje strinjali tako predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič kot Jelka Godec (SDS) – a resda vsaka iz svojih vzgibov. Malo zatem pa je po dobrih petih urah seje Černač spomnil Hotovo, naj pozove Boštjančiča k odgovorom na vprašanja, ki mu jih zastavljajo poslanke in poslanci. »Do zdaj interesa ni izkazal,« mu je zaznavo vrnila Hotova.

Boštjančiča je za jezik vlekel tudi Jože Tanko (SDS), ki je navrgel, da interpelirani »pa tukaj zeha pred nami, kar je problem«. Problem je nato Boštjančič rešil sam, ko je – po novih očitkih ter papagajevskem ponavljanju vzdevkov minister za višje davke ter grobar – nekaj pred 15. uro zapustil dvorano, ob jadikovanju opozicije, seveda. A ta že pred sejo ni imela perspektive, da bi nabrala 46 glasov za uspešno interpelacijo, izid je bil znan že pred začetkom seje.