Invalidka Bernarda bo ostala brez stanovanja

»Obupala sem. Že dva tedna stalno jočem in ne spim,« je solznih oči in z glasom, ki se je nekoliko lomil, dejala Bernarda Sušnik, ki jo le še nekaj dni loči od črnega obeta, da 1. septembra pristane na cesti. Kajti čeprav se je po sedmih letih nenehnih selitev, eno stanovanje je bilo slabše od drugega, že skoraj navadila, da skozi življenje stopa tako rekoč brez vsega in da nikjer ne more najti miru, po katerem srčno hrepeni, ji je streho nad glavo doslej vselej uspelo najti.

Vsaka selitev in vsakokrat nov naslov pomeni tudi izdelavo nove osebne izkaznice, teh ima Bernarda že cel šop. FOTO: Tina Podobnik

»Vedno nekaj najdeš, boš že kako,« ji je na zadnji julijski dan dosedanji stanodajalec dal mesec dni, da najde nov dom. A ob vsesplošnem pomanjkanju stanovanj ali vsaj sobic za najem Bernarda, ki shaja le s socialno podporo in varstvenim dodatkom, do katerega je upravičena kot invalidka prve stopnje, na koncu temnega predora ne vidi več niti najmanjšega in komaj zaznavnega pobliska svetlobe.

V obupanem brzinskem iskanju novega bivališča ali vsaj finančne pomoči, ki bi ji malce povečala možnosti v tem brezplodnem stanovanjskem lovu, se je v prvi polovici meseca obrnila že na center za socialno delo in na Rdeči križ, cele dneve visi na telefonu in klicari naokoli, kljub vsega približno 590 evrom, s kolikor razpolaga mesečno, je zakupila tudi že sedem oglasov ... Nič. Stanovanj ni. Sploh pa ne znotraj njenih zmožnosti in v tako kratkem časovnem okviru.

Težko življenje

Sreča ni razpršena pravično. Nekaterim je odmerjena obilno, spet drugi je morda dobijo zgolj ščep, Bernardo pa je povsem zaobšla. Nanjo je pozabila. To je danes 47-letna Bernarda spoznala že pri 13 letih, ko je zaradi raka izgubila mamo, še prej pa opazovala njen boj s pešajočim zdravjem. A časa za žalost ni bilo, očetu je priskočila na pomoč pri delu na kmetiji v rodni Komendi. »Pomagala sem na njivi, s kravami, dela je bilo ogromno,« pripoveduje. Tako po končani osnovni šoli izobraževanja ni nadaljevala.

Tu je odraščala. FOTO: Google View/screenshot

»Vpisala sem se na gostinsko šolo, a ob izgubi mame in pomoči očetu še tega nisem zmogla.« Upala je sicer, da bo pozneje prevzela očetovo delo in njihovo precejšnjo domačijo, a je po očetovi nenadni smrti zaradi infarkta, ko je bila stara 32 let, po spletu nesrečnih okoliščin ostala brez vsega. Dobila ni niti nujnega deleža, spor okoli dediščine, ki se je s sestro vlekel dolga leta, pa je na njenem zdravju pustil nepopravljive sledi. Tako vsaj ocenjuje sama. A naj je izvor tu ali ne, resnost njenih zdravstvenih težav je leta 2015 potrdila tudi rehabilitacijska komisija Zavoda RS za zaposlovanje in ji podelila status invalida prve stopnje.

»Vse je narobe. Uničene imam noge in hrbtenico, že 20 let me pestijo modrostni zobje, alergije, kup kroničnih težav,« našteva. Zaradi tega več kot uro na dan niti ni zmožna delati. A za to ni imel posluha njen zadnji stanodajalec, za katerega je vseskozi tekala po opravkih, »prala sem, hodila zanj na pošto, banko, garala«, vse v upanju, da bo vendar lahko ostala.

Sanje o občinskem stanovanju

V preteklih sedmih letih se je selila že enajstkrat, »vsakokrat moram dati delati tudi novo osebno izkaznico«. Vse pa se je začelo, ko se je po nalogu sodišča morala izseliti z rodne domačije. »Vzela sem le oblačila in se ponoči odselila. Podnevi bi bilo pretežko, ker bi se morala posloviti tudi od sosedov.« Teh bolečih spominov ne želi obujati. Danes ve, da bi si takrat, ko je bila mlajša in bolj pri močeh, morala poiskati kakšno stanovanje, a je v obupu in časovni stiski zagrabila stanovanjce, ki ji ga je ponudil tudi sedanji stanodajalec, a na drugi lokaciji.

»Pozneje me je vsake toliko želel izseliti.« Več stalnosti je poskušala poiskati drugod. V Kamniku. V Kočevski Reki. V Litiji. »A tu (v Litiji, op. p.) je bilo peklensko. Vse je bilo pokvarjeno, porušil se je dimnik, ogromno je bilo vlage, zato so mi splesnela oblačila.« Tako se je predlani odselila v Ljubljano, k istemu stanodajalcu, ki ji je že pred sedmimi leti dal streho nad glavo. »Bivanjske razmere so bile boljše, vsaj toplo in suho je bilo, pa tudi stalni naslov bivanja sem pri njem dobila. Upala sem namreč, da bom dobila občinsko stanovanje.« A so se ji te majhne sanje razblinile letošnjo pomlad. Na prednostnem seznamu je pred njo kar 1044 ljudi! Glede na število stanovanj pa bi jih lahko bilo tudi petkrat več. In da je čaša smole polna, ji je marca potekla pravica do subvencije najemnine, zaradi česar ji stanodajalec ni podaljšal podnajemne pogodbe. »Že takrat sem slutila, kaj me čaka.« Zla slutnja je – ob bivanju brez pogodbe – postala še močnejša, ko jo je iz sobice, v kateri je prej bivala, z vsemi stvarmi, tudi s posteljo, preselil v kuhinjo. »Zdaj pa me meče ven.«

Prvi september se neizprosno bliža, a Bernarda je tam, kjer je bila na začetku meseca. Brez novega doma na vidiku. »Že ves čas iščem in nič. Kličem po vsej Sloveniji. Po Ljubljani, v Celje in Maribor, v Novo Gorico, na Obalo. Iskati mi pomagajo tudi drugi. A nič. Vse je ali oddano, ali so sobe za študente, ali pa bi bila vselitev mogoča šele z oktobrom. Če bi bila sploh zmožna plačati najemnino in varščino.« Zato le upa in moli, da se morda najde kdo, ki bi ji bil pripravljen ponuditi sobico ali stanovanjce. »Želim si le končno zaživeti v miru. In se, ko najdem nov dom, sprva končno spet naspati.«