Iščejo slike Hinka Smrekarja

»Hinko Smrekar je ustvaril številne avtoportrete in portrete sodobnikov ter vrsto ilustracij, narodnih in pravljičnih motivov, kjer se je razrasla njegova čudovita fantazija,« pravi Mojca Šter Jenko iz Narodne galerije.

»Družbeno angažiran, brezkompromisen pri iskanju resnice in vselej na strani preprostega človeka je ustvaril tudi na stotine karikatur, ki jih je objavljal, kjer koli je našel prostor in priložnost. Njegov opus je zelo obsežen, seznam vseh del pa ni popoln. Zadnja retrospektivna razstava je bila leta 1952, torej pred skoraj 70 leti. Veliko umetnin je skozi leta zamenjalo lastnike. Zato se obračamo na javnost, na vse lastnike njegovih del ali dokumentarnega gradiva, da nam pomagate sestaviti popolnejši seznam umetnin.«
 

Hotel je postati zdravnik

Hinko (Henrik) Smrekar se je rodil 13. julija 1883 v Ljubljani. Po potresu 1895. se je hiša njegove družine zaradi nestabilnosti podrla, nato so se večkrat selili. Nekaj časa so živeli v Kranju, kjer je Hinku leta 1906 umrl oče, ki je tam delal kot postrešček.

Hinko je bil nadarjen otrok in je že v gimnaziji dosegel sloves mojstra. Prav tako je bil vesten učenec. Sprva je želel študirati medicino, vendar se je leta 1901 zaradi pomanjkanja denarja vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku. Tam je zdržal štiri semestre, dan pred prvim državnim izpitom pa je iz strahu prodal vse knjige in izkupiček zapil. To je bila zanj prelomna točka v življenju, na kateri se je odločil svoje življenje posvetiti umetnosti. Čeprav nikdar ni dokončal akademskega izobraževanja, si je sam pridobil obsežno znanje v različnih humanističnih vedah, poleg tega je bil tudi poliglot.

Leta 1903 je bil ustanovljen umetnostni klub Vesna, h kateremu je pristopil tudi Hinko. Tam je spoznal Ivana Cankarja in mu izdelal več naslovnic za njegove knjige. Leta 1905 je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osa objavljati svoje satirične dovtipne risbe. Tega leta je Smrekar skupaj z Maksimom Gasparijem prvič obiskal umetnostno središče München. Po vrnitvi je bil od 1907. do 1911. še nekajkrat na Dunaju in se vračal od tod v Kranj.
 

Ilustriral Martina Krpana

Leta 1915 je bil po ovadbi vpoklican k vojakom in kot srbofil aretiran; najprej je bil zaprt v Ljubljani, potem v Avstriji. Od tod je moral še isto leto v Judenburg, kjer so ga potrdili v vojaško službo. Začel je simulirati duševno bolezen, prišel v bolnišnico v Scheiflingu ter Gradcu, od tam so ga aprila 1916 po mučnih preiskavah odpustili kot popolnoma nesposobnega. Za stalno se je vrnil v Ljubljano in živel kot svoboden umetnik.
Smrekar je tudi avtor prvega na slovenskih tleh izdanega t. i. Slovanskega taroka, natisnjenega med letoma 1910 in 1912, ki pa ga je policija 1916. skupaj s tematskimi kartami Slava in Primorka prepovedala zaradi »neprikrite panslovanske podobe«.


V letih pred in med prvo svetovno vojno Smrekarjevo risarsko orodje ni počivalo in malo pred koncem vojne je dobil nalogo, kakršne si je dolgo želel: za Novo založbo je ilustriral Levstikovega Martina Krpana. Kmalu po vojni pa je zbolel za hudo živčno boleznijo. Tako se je v letih 1920 in 1921 poskušal ozdraviti v sanatoriju pri Gradcu, njegovo zdravljenje pa je do okrevanja trajalo nekaj let.

Nato je spet začel delo in poskusil izdajati svoj lastni šaljivi list Pikapok, vendar ga je leta 1927 čakala tragedija; umrla mu je mati in ostal je sam. Na Alešovčevi cesti si je postavil vilo Kurnik, jo prezidaval in širil, da bi uredil delavnico, kjer je tudi poučeval risanje. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak 1941. ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal žgoče satirične risbe, ostre pamflete in karikature po izložbah in jih širil med ljudmi. Predzadnje njegovo ilustrativno delo so bile njegove risbe, podobe in inicialke za zbirko Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke.
 

Ustrelili so ga v Gramozni jami

Po začetku druge svetovne vojne so ga na uličnem pohodu konec septembra 1942 ujeli fašisti. Smrekar je bil brutalno zasliševan in naglo ustreljen 1. oktobra istega leta v ljubljanski Gramozni jami. Znancev in prijateljev res ni bilo na pogrebu, a drugi dan je bil njegov grob že ves pokrit s cvetjem. V Jutru je Elo Justin objavil svojstven nekrolog svojemu prijatelju: nad siromašno krsto, ki je bila zabita z enim samim tesanim plohom, se zgrinja prelomljena smreka, čez napisni trak z besedo konec pa leži prevrnjena črka R – dokaj umljiv rebus Smrekarjevega imena. V oktobru 1942 je bila novica o smrti objavljena v ilegalnem Slovenskem poročevalcu.


Smrekarjevo delo je izredno pisano. Obdeloval je vse motive, v vseh tehnikah, resne, žalostne, groteskne, smešne, portrete, krajine, romantične, naturalistične, narodne in mednarodne. Z veseljem je uporabljal teme iz narodnih pripovedk in ljudskega praznovanja, iskal je žanrske motive iz življenja preprostih ljudi, zlasti kmetov.