Istra, ujeta v bernardinskih arkadah

Podporni loki oziroma oboki, ki ščitijo vzpetino, na kateri stojijo ostanki cerkve nekdanjega samostana na Bernardinu, so bili postavljeni okoli leta 1750. Nad njimi so se ohranile le ruševine zvonika s prezbiterijem, ki zdaj sredi turističnega kompleksa Bernardin burijo domišljijo. Samostan in cerkev je dal leta 1452 zgraditi frančiškan sv. Janez Kapistran (1386–1456), potujoči pridigar in spovednik, eden največjih ljudskih govornikov. Močno si je prizadeval, da bi za svetnika razglasili njegovega učitelja in prijatelja Bernarda Sienskega, kar mu je uspelo 1450., ko mu je posvetil cerkev in samostan. Ukinili so jo leta 1806, avstrijska vojska pa je samostan spremenila v trdnjavo za obrambo Piranskega zaliva. Objekt je bil porušen ob gradnji hotelskega kompleksa leta 1974, ohranili pa so ostanke zvonika. Pod razgledno ploščadjo, od koder se odpira čudovit razgled na Piranski zaliv, je 11 mogočnih kamnitih obokov, pod katerimi ob morju teče ena najbolj priljubljenih sprehajalnih poti med Portorožem in Piranom.

Prizori iz istrskega zaledja

Do nedavnega zaraščeni oboki marsikoga pripravijo, da se ob njih ustavi, saj pozornost pritegnejo velike barvne fotografije. Na njih so upodobljeni prizori iz življenja istrskega zaledja: šavrinke, ki nosijo pridelke v mesto, perice ob piranskem vodnjaku, moški, ki so zatopljeni v igranje more, obiralci oljk, delo v torklji, ulov ribičev, gojenje artičok, obiranje ruja, ki so ga uporabljali za barvanje tkanin, in podobni motivi. Razstavo z naslovom Male štorije naše dediščine so odprli ob Dnevih evropske kulturne dediščine in je že pritegnila pozornost sprehajalcev. Pobudo zanjo je skupaj z avtorjem fotografij Ubaldom Trnkoczyem dalo piransko Društvo Anbot.

»Člani društva so ljudje, ki jim ni vseeno za naš kraj, ljudi, preteklost in prihodnost, pa čeprav za to ne prejmejo plačila. Skupna jim je želja narediti nekaj lepega in dobrega. Pri snemanju je sodelovalo 70 ljudi, mnogi so za to vzeli dopust, sami so izdelali kostume in se na lokacije po Istri pripeljali s svojimi vozili. Spoznali so vrednost zgodbe in jo podprli,« je o nastanku velikih fotografij v sodelovanju s člani Anbota povedal Trnkoczy.

Raznovrstni krožki

Društvo Anbot je postalo že slovenski fenomen. Nastalo je leta 2003 in šteje okoli 30 članov. Njegovo poslanstvo je ohranjanje ter revitalizacija kulturne in naravne dediščine, ponujajo raznovrstne krožke in neformalne oblike izobraževanja odraslih, kot so restavratorstvo, pletenje košar, izdelovanje mozaikov, kamnoseštvo, kaligrafija ipd. Vse se je začelo z idejo Natalije Planinc in njenim sodelovanjem s soustanoviteljem društva, pokojnim Leopoldom Belcem, ki je bogato znanje o restavratorstvu prvi predajal članom in sprožil pravi razcvet te dejavnosti v Piranu. Krožek živi še danes in marsikateri dom krasijo obnovljene starine, ki bi bile sicer zavržene.

»Razstava je odraz našega minulega dela, ki se je začelo z restavratorstvom. Ljudje imajo doma veliko starin, mojstrov za restavriranje pa ni. K sreči smo imeli našega Poldeta, ki je s svojim motom vse se da res vse znal. Iz teh krožkov je leta 2004 nastalo prvo sodelovanje z Dnevi evropske kulturne dediščine. Vsako leto je nova tema za nas nov izziv. Zgodbo, ki smo jo poimenovali Piranska podstrešja pripovedujejo, smo izpeljali tako odlično, da so se nacionalni Dnevi evropske kulturne dediščine naslednje leto odprli pri nas v Piranu. Takrat nam je na temo povezanosti snovne in nesnovne dediščine uspelo povezati kar 500 sodelujočih. Od takrat jih organiziramo redno,« pravi o Anbotu dolgoletna predsednica in dobitnica Steletovega priznanja Natalija Planinc.

Nova vrednost obokov

Ker je v njihovih vrstah tudi Ubald Trnkoczy, so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine 2017 v izvirnih ambientih nastale fotografije, s katerimi so oplemenitili spomin na bogato preteklost naših krajev. Prvič so bile postavljene na ogled v križnem hodniku minoritskega samostana v Piranu, nato pa v sklopu 25-letnice delovanja študijskih krožkov v Sloveniji še v Jakopičevem drevoredu v Tivoliju, v Pretorski palači in na obzidju ob morju nasproti potniškega terminala v Kopru.

Od 18 fotografij iz serije jih je v obokih devet natisnjenih na platno v formatu 3,1 x 3,1 m, poleg pa sta še dve platni z informacijami o razstavi v več jezikih. Tam so tudi QR-kode, ki pomagajo pri razlagi prizora na fotografiji. »Vrednost projekta je v tem, da smo ta prostor izkoristili za nov namen in mu dali novo vrednost. Zdaj so oboki ponoči osvetljeni, kar jim daje čisto drugo arhitektonsko podobo,« dodaja Trnkoczy. Vrnitev v istrsko preteklost so na odprtju pod svojim obokom pospremili člani Anbota, ki so ponovno upodabljali svoje značilne like s fotografij, ter še številni drugi. Manjkala ni nacionalna koordinatorica Dnevov evropske kulturne dediščine Nataša Gorenc, ki pravi, da smo v sklopu teh prireditev Slovenci evropski prvaki po številu dogodkov in obiskovalcev na njih. In dodala, da brez Anbota ti dnevi ne bi bili taki, kot so.