Ivan blažen med kvačkaricami (FOTO)
»S ponosm povem, da smo z izdelavo grbov pri koncu,« ponosno pove Branka Golob. Bila je ena od 212 kvačkaric, ki so se odločile, da ustvarijo vse uradne grbe slovenskih občin.To ni hec, to je veliko delo, projekt.
»Začele smo 15. septembra letos z videoprenosom po spletu. Časa za izdelavo grba je več kot dovolj. Tiste, ki še niso, bodo lahko do 26. decembra končale. Večina pa je narejena. Grbi so lepo izdelani, res lepi. Vsaka posameznica je v svoj grb vložila veliko truda, časa, potrpežljivosti, ljubezni do kvačkanja in s samim projektom Slovenija kvačka se tudi veliko novega naučila, pridobila,« nadaljuje Branka.
Za ta projekt je somišljenice nagovorila Jadranka Smiljić, skupaj z Anico Kac tudi uradna svetovna rekorderka v neprekinjenem kvačkanju, saj kvačk nista odložili kar 28 ur in pet minut. »Našo organizatorko Jadranko pozna že vsa Slovenija. Skvačkala je grb občine Slovenj Gradec in simbol urada predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki mu ga je osebno predala 26. junija letos in ga ima v svojih delovnih prostorih. Pod častnim pokroviteljstvom predsednika Boruta Pahorja poteka tudi naš projekt. Jadranka je ustanovila zavod Ustvarjalno srce, da se je ves projekt lahko razvijal in širil dalje.
Kvačkarice je pozvala k sodelovanju kar v objavah na facebooku. Slovenija je majhna, a kljub temu ima 212 občin in ravno toliko kvačkaric in enega kvačkarja. Moškega imamo v svojem krogu in ponosne smo nanj. Ivan Hvalec prihaja iz pomurske regije,« nadaljuje Branka.
Skoraj tri kilograme volne
Grbi so skoraj končani in so različno veliki. »Sprva smo dobile podatke, da bo velikost nekje 140 cm krat 180 cm, vendar so nihanja pri končnih merah, eni so večji drugi manjši, širši, ožji. Vsi pa so lepo narejeni in verjamem, da je vsaka posameznica ponosna na svoje delo, in to upravičeno. Pri kvačkanju smo uporabili slovensko volno iz Majšperka. Kvačkale smo z volno ruby s kvačko številka 3.5 ali 4.0, za posamezni grb pa se je porabilo okoli dva kilograma in pol volne,« naša sogovornica postreže s tehničnimi podatki.
Grbi so kvačkani v vzorcu C2C ali t. i. Corner to Corner – iz kota v kot. »Nekatere so se s tem načinom kvačkanja srečale prvič v tem projektu. Veliko jih res ni vedelo, kako se to dela, in so z malce strahu in dvoma šle v ta izziv, a jih je Jadranka hitro pomirila, rekoč: če znaš stebričke, potem znaš tudi C2C. Dvesto enajst žensk in en moški smo se hitro povezali med seboj v eno samo veliko družino. Na straneh na facebooku nam je Jadranka odprla skupino, kjer smo si delili izkušnje in si pomagali med seboj v začetkih te nove tehnike. Vsi smo pridno vadili in nastajali so prvi izdelki, najprej manjši, lažji in potem vse večji in težji. Do začetka projekta smo vsi C2C že dobro in pridno uporabljali,« še izvemo.
Za posamezni grb pa se je porabilo 100 in več ur. »Nekateri so bili končani že v sredini oktobra, nekaj malega pa jih je zelo blizu konca. Jaz sem svoj prvi grb naredila do polovice, in ker nisem bila zadovoljna z izdelavo, sem začela znova z manjšo kvačko, da je takšen, kot je treba. Kvačkala pa sem grb občine Krško in sem tudi predstavnica kvačkaric Posavske regije. Prvi končani grb v Posavju je naredila Bogdana Smiljić, mama naše organizatorke Jadranke.
Sledile so ji Lidija Vodušek (grb občine Brežice), moja malenkost, Ingrid Jelen (občina Sevnica), mlada mamica Simona Bortek (grb občine Bistrica ob Sotli). Najtežji grb v Posavju pa je grb Občine Kostanjevica na Krki, kvačka ga Sara K. Dobnikar,« opiše Branka proces dela v regiji, ki jo je vodila. »Vsak grb je nekaj posebnega, vsak zahteva svoj trud. Zelo so barviti in vsak nosi svojo zgodbo in pomen.«
Občine pokazale spoštovanje
Branka pravi, da so vsi, udeleženke in en udeleženec, zasvojeni s kvačko. Enostavno brez nje ne gredo nikamor, povsod jih spremlja: na vlaku, v čakalnici pri zdravniku, na dopustu.
25.000
ur dela so kvačkarice in en kvačkar vložili v izdelavo grbov.
»Dan brez kvačke je za nas nekako vržen stran, izgubljen. Kvačka nas pomirja, je nekakšno zdravilo za tegobe in bolezni,« Branka spregovori o pomenu in smislu kvačkanja. Kaj bo zdaj z grbi, ko so izdelani, nas še zanima. Delani so iz volne, zato je zaželeno, da se za grb skrbi v maniri dobrega gospodarja. »Ne bodo za uporabo, kot nam služijo odeje ali oblačila, to so naši občinski simboli, v njih je vloženega ogromno truda, časa, predvsem veliko vsake posameznice, ki ga je kvačkala. Ponosne smo vsaka na svoj grb, zato si zaslužijo častno mesto, da so okvirjeni na stenah, v prostorih naših občin, da so vidni in v ponos županom. Želimo si, da bi vsak grb našel svoje mesto na občini. Veliko občin se je projektu Slovenija kvačka že pridružilo in grb odkupilo. Prepričane smo bile tudi, da dosežemo Guinnessov rekord, pa vendar je zanj poleg grbov treba izdelati še 1000 izdelkov v tehniki C2C. Temu cilju gremo pogumno naproti in uspelo nam bo, res nam bo,« pove Branka, da jim želja, ciljev in izzivov ne manjka!
Dan brez kvačke je za nas nekako vržen stran, izgubljen.
»Veliko dela je bilo s pripravo in pristopom, kar brez naše idejne vodje nikakor ne bi steklo. Velika hvala gre zato naši organizatorki, idejni vodji Jadranki iz Slovenj Gradca,« še sklene 52-letnica, po rodu s Senovega, od koder se je preselila na Sotelsko.
