Iz Amerike po svoje prednike

V preteklosti so samo pripadniki plemstva vedeli, do kod sega njihov rod, saj so morali tudi s potrjenimi rodovniki in grbi dokazovati svojo oblast in premoženjske ter dedne pravice. Večina naših prednikov pa je bila nepismena, pravzaprav so o svojem rodovniku vedeli toliko, kolikor se jim je zdelo potrebno.

Tudi zato si je minule dni precej ljudi v Ljubljani ogledalo razstavo rodovnikov, ki je sovpadla s šesto ameriško-slovensko rodoslovno konferenco. V Slovenijo je namreč prispela skupina Američanov, ki so iskali svoje prednike. Brskali so po arhivih in se srečevali s sorodniki, ki jih niso še nikoli spoznali. V ZDA sicer živi kar pol milijona ljudi s slovenskimi koreninami. Med njimi najdemo mnoge znanstvenike, generale, poslovneže, astronavte, celo ameriško prvo damo Melanio Trump.

Ko je bil župnik matičar

»V 19. stoletju je znala brati in pisati že precej več kot polovica prebivalcev, in nekaj tega znanja so nekateri izkoristili za rodoslovno evidenco, zato imamo nekaj ohranjenih rodovnikov navadnih ljudi iz tistega obdobja. Če je bilo treba rodovnik predložiti kot dokaz za pridobivanje določenih pravic, ga je izdelal, podpisal, žigosal in morda celo opremil s koleki matičar. To je bil župnik. Taki so bili potrebni tudi kandidatom, ki so se potegovali za štipendijo, ki jo je ustanovitelj štipendije namenil samo pripadnikom neke družine. Družine, ki so dedovale pravico do njenega prejemanja, so rodovnik vzdrževale do ukinitve takih posebnih pravic. Rodovnik se je torej izdeloval skoraj izključno za potrebe dokazovanja pravic,« pravijo v slovenskem rodoslovnem društvu, ki je bilo formalno ustanovljeno leta 1995, da bi združevali znanje in izkušnje rodoslovcev in posredovali tako pridobljene vrednote. Delovanje članov je ljubiteljsko, njihovi izsledki so brezplačno na voljo članom in nečlanom. Raziskav po naročilu ne izvajajo.

Znana je zgodba Američanke Lois Ryan iz Lemonta pri Chicagu, ki je prišla v Slovenijo s turistično agencijo in skrito željo, da bi poiskala prednike. S seboj je imela le dokument iz arhiva v New Yorku o tem, kako je njena babica Mary Race pripotovala v novi svet s tremi brati septembra 1909. Kot rojstni kraj je naveden Rodik, Avstrija, letnica rojstva pa le približna. Podatkov je bilo na prvi pogled premalo, da bi lahko našla prednike, a Lojzka, kot jo je klicala babica, je poskusila. In uspelo ji je. Domov se je vrnila navdušena. »Ne vem, kako bi se zahvalila za ta čudoviti dogodek. Občutki so me povsem prevzeli. Komaj čakam, da se vrnem v Rodik in sorodnike bolje spoznam,« je takrat, dan po vrnitvi v Lemont, pisala po elektronski pošti.

Morda se bo tudi letos zapisala kakšna podobna rodovniška zgodba.