Iz bagrskih čeljusti reševala dediščino

V drugem nadstropju Mestnega muzeja Ljubljana je na ogled razstava o prvih velikih izkopavanjih Emone, ki so potekala med letoma 1909 in 1912. Kot rezultat teh izkopavanj v mestnem muzeju hranijo samo eno, izjemno dragoceno muzealijo: maketo, ki prikazuje Emono, kot so jo poznali takrat. »Skoraj sto let stara maketa kljub dejstvu, da je izdelana iz organskih materialov, svojih let ne kaže. Zgovorno priča o tem, da nas je antična preteklost Ljubljane od vedno zanimala,« pravijo v muzeju.


Prva velika izkopavanja Emone so na območju Mirja in okolice Ljubljančanom odkrila ves južni del rimskega mesta in so bila v središču zanimanja javnosti. Čeprav se je že vedelo, da je pod Ljubljano rimsko mesto, je bilo prvo arheološko izkopavanje, ki ga je pred približno sto leti vodil arheolog Walter Schmid, dojeto kot fascinantno odkritje preteklosti. Takrat so Emono prvič odkrili v podobnem obsegu, kot jo poznamo danes, in nad njo so bili enako navdušeni, kot smo zdaj. Ljubljančani, ki so se takrat ponovno zavedeli, da živijo sredi antične dediščine, so v Emoni prepoznali turistični, poslovni in politični potencial. Za ljubljanske velmože z mestnim konservatorjem Francetom Steletom in takrat že slavnim arhitektom Jožetom Plečnikom na čelu je bila Emona gotovo kamenček v mozaiku prenove, ki je lahko v zgodovinsko ključnem trenutku prispeval k uveljavitvi Ljubljane kot nacionalne prestolnice.



»Maketa, izdelana okoli leta 1930, je bila najprej razstavljena na ljubljanskem velesejmu, na veliki turizmu posvečeni razstavi o slovenskih mestih. Potem je več let stala v mestni hiši, nazadnje pa je dobila prostor na stalni razstavi v mestnem muzeju, za kar je bila, če gre verjeti zapisom, tudi izdelana. Po skoraj 100 letih jo danes ponovno kažemo javnosti,« pravijo v muzeju.
Razstava poleg prvih izkopavanj obravnava čase, ko so nastanek Emone povezovali z grškimi junaki argonavti, ponuja pa tudi vpogled v raziskave Emone v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pa vse do danes, ko so obsežna prenovitvena dela Ljubljane in z njo povezane zaščitne arheološke raziskave Emono ponovno postavili v ospredje zanimanja. Zgodovina raziskovanj Emone je namreč dolga več stoletij in polna razburljivih odkritij, navdušenja pa tudi pozabljanja in ponovnih odkrivanj.


V drugi polovici prejšnjega stoletja je bila najbolj zagreta raziskovalka nekdanje Emone vsekakor Ljudmila Plesničar Gec (1931–2008), ki ji je uspelo, kot v spominskem zapisu pravi Irena Sivec, vtkati v zavest ozaveščenega prebivalca Ljubljane zaokroženo podobo antične predhodnice današnjega mesta. »Bila je ključna oseba odkrivanja in raziskovanja Emone v zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja,« pravi avtorica. »Leta 1961 je dobila službo v Mestnem muzeju Ljubljana in začela se je njena emonska arheološka pot. Kajti ob gradnji Bavarskega dvora in podhoda pod železnico na meji med današnjo Dunajsko in Slovensko cesto je še isto in naslednje leto njena ekipa dobesedno izpod čeljusti bagrov trgala grobne najdbe iz tega dela severnega emonskega grobišča. Dokumentiranih je bilo skoraj tisoč grobov. Iz te izkušnje je pri naslednjem zaščitnem izkopavanju dveh antičnih stanovanjskih enot ob severnem obzidju na današnjem Trgu republike – čeravno se ni dalo ohraniti samega zidu – z vso skrbnostjo in uporabo takrat novih metod dokumentirala ostanke antične arhitekture in najdbe. Nato so sledila nadaljnja zaščitna izkopavanja. Pred gradnjo strojne fakultete ob Aškerčevi cesti ter na Jakopičevem vrtu na Mirju so pod njenim vodstvom odkrivali ostanke stanovanjskih zgradb. Ob začetku Slovenske ceste je bil pred gradnjo Ferantovih blokov izkopan del emonskega foruma, kar je arhitekta Eda Ravnikarja navdihovalo pri gradnji celostne podobe tega stanovanjsko-poslovnega kompleksa.«


Že leta 1965 ji je uspelo, da so bili v urbanistični in pozneje v dopolnjeni regulacijski načrt Ljubljane v okviru zakonodaje vneseni posamezni varstveni režimi za zavarovanje arheološkega terena pred gradbenim posegom z dostavkom, da stroške izkopavanj krije investitor,« je še zapisala Sivčeva in dodala: »Imela je izjemen posluh za antične arhitekturne ostanke, zato si je prizadevala, da bi jih čim več in situ ohranili kot našo nepremično kulturno dediščino. Tako je bil leta 1967 restavriran in za javnost odprt Jakopičev vrt kot prvi arheološki park Mestnega muzeja Ljubljana. Razstavišče v restavriranih severnih emonskih vratih je bilo odprto za javnost leta 1974, dve leti pozneje pa arhitekturni ostanki zgodnjekrščanskega centra ob Erjavčevi cesti, prav tako urejeni v arheološki park. Med Prešernovo cesto in Cankarjevim domom je restavriran ostanek zahodnega emonskega obzidja. Leta 1979 je bilo pod njenim vodstvom z veliko razstavo Rešena arheološka dediščina Ljubljane odprta današnja Galerija Jakopič, kjer je ohranjen in predstavljen del emonskega foruma.«


Že iz kratkega in nepopolnega pregleda njenega dela je razvidno, koliko pionirskega dela je opravila tako na arheološkem kot muzejskem področju in pri varovanju kulturne dediščine. »Tisti, ki smo jo poznali, vemo, kako dragocen človek je odšel od nas. Strokovnjaki, ki se ali se bodo kakor koli ukvarjali z Emono – arheologi pa tudi raziskovalci iz drugih strok – ne bodo mogli mimo njenega dela,« še pravi Irena Sivec.