Iz goreče hiše rešili le nekaj omar (FOTO)

Gospodar kmetije Pr' Volbenk Janez Aljančič s prijateljem sestavlja dnevni urnik za delo v gozdu in seznam potrebnega materiala za novo ostrešje. Ne sedita v kuhinji domače hiše. To je januarja uničil ogenj. »Od požara naprej smo v hiši, ki so nam jo odstopili sosedovi. Nadejamo se, da bomo prek poletja opravili tolikanj zastavljenega dela, da se bomo na jesen preselili nazaj, na svoje,« pove Aljančič. »Dobesedno nič nam ni ostalo, le nekaj strojev, živina in par omar. Vse je šlo, od kmetijske in tehnične opreme, gospodarskega poslopja do pomožnih objektov, pogorelo je tudi novo sinovo stanovanje v prvem nadstropju s celotno opremo.«

Stene sušili z ventilatorji

Bila je zadnja sreda letošnjega januarja, ko je pet minut pred enajsto dopoldne v operativno-komunikacijskem centru v Kranju zazvonil telefon. Ogenj je izbruhnil v vasici Hudo, umeščeni na povezovalni cesti med Kovorjem in Brezjami pri Tržiču. Prvo poročilo s terena je govorilo, da gori gospodarsko poslopje. Ognjeni ples se je razbohotil v vsej uničujoči moči. Divjanje plamenov so nemočni opazovali domači in sosedovi, hiše stojijo druga ob drugi. Gasilci, sprva domači, nato še iz drugih predelov Gorenjske, so bili hud boj z ognjeno stihijo, ki ni in ni hotela jenjati. Ko so peklenski plameni goltali s pridnimi rokami prigarano, dobro stoječo kmetijo, je vsakogar, ki je bil poleg, stiskalo v prsih. Šestdesetletna Marija in devet let starejši Janez Aljančič sta v nekaj urah ostala brez vsega, rešili so le živino in nekaj orodja. V stanovanjskem delu so spodaj živeli Marija in Janez ter najmlajša hči, starejši sin se je že odselil, mlajši pa je pred petimi let uredil stanovanje v zgornjem delu objekta. Vse je uničil ogenj, z njim se je spopadlo 160 profesionalnih in prostovoljnih gasilcev. Dan po požaru smo vas, cenjene bralke in spoštovani bralci, poprosili za pomoč Aljančičevim prek Krambergerjevega sklada. Spet ste pokazali svojo sočutnost in pred dnevi smo Pr' Volbenk izročili ček za pomoč Aljančičevim po uničujočem januarskem požaru, zbrali ste 1800 evrov.
»Še mesec po požaru, ko smo odkrivali izolacijo s stropov, je bila zadaj voda od gašenja. Vse je bilo namočeno, tako da smo še nekaj časa sušili stene z ventilatorji,« pove Marija in nadaljuje: »Ostala nama je vsa živina. Dobro je, da smo prej imeli koline, da se nismo v hlevu ukvarjali še s pujsom. Ostale so tudi kokoši, prav za njih sem se najbolj bala. Mački so ušli pred ognjem, pes pa je bil z menoj na sprehodu, ko je zagorelo.«

Zaradi virusa niso mogli kupiti materiala

Hiša še dolgo ne bo primerna za bivanje. »Gremo počasi naprej, od ene do druge strehe, čakamo načrte za hlev, v hiši se dela elektrika, treba je narediti popolnoma novo napeljavo, ki jo je ogenj uničil.« Slišimo, da so prejeli okoli polovico zavarovalnine. »Rekla sem zavarovalničarjem, da sem razočarana nad njimi. Nihče mi ne more reči, da je tu po požaru ostala nepoškodovana polovica. Trdili so, da imamo premalo zavarovano, a sem jim povedala, da je bilo zavarovano po njihovem, po njihovih podatkih. Če bi hotela uveljavljati svoj prav na sodišču, se nam ne bi splačalo, predvsem bi izgubljali čas, trajalo bi leta, tega si pa res ne moremo privoščiti. Podpisali smo neko poravnavo,« skomigne Aljančičeva.


Ob tem izvemo, da se je mesec po požaru zgodila še nesreča, hči je padla z odra in se močno poškodovala. »Včasih razmišljam, kako živijo drugi, ki jih prizadene kaj takega. Vsakemu je hudo, vsak se spopada z izkušnjo, ki bi je ne privoščil nikomur. Ko zavoham dim, se prestrašim. Zavedam pa se, da bi bilo veliko huje, če bi se zgodilo ponoči. Hvala bogu, da smo ostali vsi živi.« Aljančičevi razmišljajo, kaj bodo postavili najprej. Drvarnico, da bi imeli vsaj drva pod streho, ker jih bodo potrebovali. »Upamo, da bomo jeseni šli pod svojo streho. Veliko delam za to, obrtnike prosim, naj čim hitreje opravijo zastavljeno. Pomagajo otroci, ampak še vedno nam zmanjkuje. Predvsem časa. Hišo, ki je zgorela, smo pred 35 leti sami postavili. Verjemite, da je bilo lažje zidati na novo. Zdaj je drugače. Potem še pandemija virusa, nismo mogli po trgovinah. Prek spleta nismo mogli recimo kupiti oblog za tla, pa kopalnico, ploščice, toliko stvari je bilo, da sem se držala za glavo.«
Janez in Marija ter hči Karina trenutno živijo v starejši hiši tik ob svoji. »Tako rekoč smo doma. Na drugi strani je naš hlev, lahko delamo na svoji zemlji. Ne bi si mogli niti predstavljati, da bi nas naselili nekam drugam, že v Kovor bi bilo daleč. Zahvalo lahko izrazim vsem, ki so bili vpeti v delo ob sanaciji našega pogorišča, od gasilcev do prostovoljcev, ki so prišli pomagat čistiti, ter sosedom, ki so nam samo odklenili vrata in lahko smo stopili v sicer začasen, a vendar dovolj varen in opremljen dom. Iskrena hvala bralcem Slovenskih novic za prispevek iz Krambergerjevega sklada. Vse pride prav, ko pogledaš na pogorišče in se zaveš, kaj vse še potrebuješ.«