Iz jame z jadrnico proti obzorju (FOTO)

Danes 60-letni Jasmin Čauševič je še vedno prepričan, da ni pisatelj, čeprav je pred dnevi izšla že njegova šesta knjiga, kriminalni roman Pol srca, kjer se prepletajo korupcija, ljubezen, droga v jet setu, ne manjka pa tudi motiv za umor. To je Čauševičev prvi poskus kriminalke, ki pa mu očitno ustreza, saj je po prvem listanju kar zgledno zložen zapis o zakulisju bogatašev, jaht in mladih deklet.

Po končani šoli je svojo samozavestno naravo zaradi boljše plače 15 let utrjeval in krepil v velenjskem rudniku med knapi, kar mu je dalo, kot priznava, daleč največ življenjske moči in optimizma.

»Kljub temu sem se v nekem trenutku zamislil in si rekel, da pa v jami ne bi ostal vse življenje.« Potem je postal podjetnik in zastopnik mobilnega operaterja. A tudi te zgodbe je bilo enkrat konec in nekega dne leta 2010 je na morju obstal pred jadrnico in si rekel: »Zakaj pa ne bi poskusil.« Nekaj let se je z vetrom in jadri poigraval na krajših izletih, nato je leta 2014 z rabljeno, obnovljeno deset metrov dolgo Bavario odjadral proti Malti. Od tu se njegov življenjepis bere kot kaka mladinska zgodba o pustolovskem, brezskrbnem popotovanju po svetovnih morjih.

Čauševič svoje čezoceanske plovbe sploh ni pripravljal, temveč je kar odplul: »Naprej po morju, proti obzorju.«

Pisati pa je začel čisto po naključju. »Sedeli smo v neki družbi morjeplovcev in debatirali, kritizirali, ko je padlo: No, potem pa ti napiši! In sem za spletni portal napisal ljubezensko zgodbico. Odziv velike večine je bil: Ooooo, to je pa dobro. Še danes ne vem, ali je bilo mnenje pošteno ali ne, a bila je spodbuda.«

Ko je ob italijanski obali plul proti Malti, mu je šinilo v glavo, da bi si ogledal še obale zahodnega Sredozemlja. Obrnil je jadra in zaplul v Tirensko morje mimo Sicilije proti Sardiniji.

Čauševič je samosvoj možakar: »Ja, takega te naredi morje,« se je zasmejal na krajšem pogovoru pred dnevi na terasi ljubljanske restavracije. Ni se zdel nepredvidljiv, prej nasprotno, zelo redoljuben mož, ki se je malodane do minute držal dogovorjenega intervjuja. Jadrnica Bavaria je namenjena komercialnemu jadranju: »Neprimerna je za oceansko plovbo, saj je prekratka in prelahka, zato me na oceanskih valovih kar premetava,« smeje pripoveduje Čauševič in dodaja, da bi imel raje 45 čevljev dolgo in težjo. »Velikokrat je bilo lepo pluti po oceanu, včasih pa si želim, da bi imel kar tanker. Bilo bi lažje in otresel bi se nepotrebnega strahu. Z njo sem tudi nasedel, ko sem v Panami zaplul v rečno strugo, saj sem želel morsko vodo zamenjati za sladko in se otresti alg in školjk na trupu.«

Šel je tako daleč, da je gledal skozi Gibraltar na Atlantski ocean. Zajadral je do Kanarskih otokov. »In ko bi se moral vrniti, mi je nekaj reklo, zakaj ne bi šel čez.« Leta 2015 je začel pisati potopis, naslednje leto ga je izdal pod naslovom Šepet vetra in valov, v njem opisuje morsko potovanje od Poreča do Kanarskih otokov. Pisanja se je nekako navadil. Leto pozneje je napisal ljubezensko-erotični roman Ljubezen pod jadri, ki je navdušil bralce, hkrati je izdal še drugi potopis Sam preko oceana. Na Barbadosu namreč ni obrnil nazaj proti Evropi, ampak je leta 2018 skozi Panamski prekop zaplul v Tihi ocean, kjer so valovi, kot pravi, ob neurjih drugačni, kratki in visoki, zato je njegovo barko še bolj premetavalo. Ko se je po mesecih brezmejnega Pacifika zasidral na Tongi, je nastal tretji potopis: Skriti paradiž; kot pravi, so otoki južnega Tihega ocena res rajski. Zajadral je do Nove Kaledonije, kjer je pustil barko in poletel domov. »Za dva meseca, tako je bilo načrtovano,« a mu je korona preprečila vrnitev in nadaljevanje plovbe proti Avstraliji ter na Indijski ocean. »Pandemija mi je podrla načrte, zato sem imel čas za pisanje,« pravi. Napisal je drugi ljubezenski roman Nasedla, kjer se zgodba prav elegantno zaplete in je branje užitek. In kako piše? Pisatelj Vlado Žabot mi je nekoč priznal, da je poskušal pisati eno stran na dan. Menil je, da je to veliko. Čauševič je pisatelj drugega kova.

»Prve štiri knjige sem pretežno pisal na barki med plovbo, zadnji dve seveda doma. Roman Nasedla sem pisal tudi po 14 ur skupaj. Kar nisem nehal. Ko sem zaključil, sem utrujen legel in zaspal.«

Svet, po katerem pluje, je oddaljen v vseh pogledih: »Tihomorska otočja Tonga, Fidži in Vanuatu so daleč od doma, hkrati pa je to drug svet, kjer ljudi denar še ni pokvaril. Na oddaljenih otokih med domorodci še lahko zamenjaš denimo majico za ribo, raka ali poln nahrbtnik sadja, pa sva bila oba zadovoljna.« Tihomorska nedolžnost ga je povsem prevzela. »Njihov nasmeh in dobrodušnost sta tako pristna kot njihova kulinarika, ribe, včasih tudi govedina in zelenjava na sto in en način. Rad sem se učil priprave jedi in kuhanja po njihovo in z njihovimi začimbami. Velikokrat sem ob povabilu v njihov dom pogledal v kuhinjski lonec in včasih tudi kuhal z njimi. Ena od preprostih, a dobrih jedi je riba, kuhana v kokosovem mleku, z zelenjavo in kasavo, približkom našemu krompirju.«



Čeprav smo Slovenci majhen narod, se znajdemo povsod. »Priplul sem na Fidži in tam srečal Slovenca Žareta, s katerim sva preživljala lepe dneve v druženju. Žal je samo mesec dni po mojem odhodu zaradi raka umrl.«

Jasminova knjiga Pol srca je, tako upa, zadnja pred nadaljevanjem plovbe okoli sveta. »Čakam na ugodne razmere, da se vrnem na barko. Imel sem že letalsko vozovnico, a zaradi pandemije nisem mogel poleteti. Zdaj čakam na novo priložnost.«