Iz ognjenih zubljev Krasa je Klemen šel po odbojkarsko zlato

Ko je začela ognjena stihija goltati goriški Kras in so se smolnati borovci na tleh, razpokanih od suše, vnemali kot vžigalice, je Slovenija onemela. A ne vsa – na stotine gasilcev se je v trenutku odzvalo in napisalo zgodbe o brezkrajni požrtvovalnosti.

Eno od njih je Klemen Šen, član PGD Dolnji Logatec, ki se je sedmi dan besnenja rdečega petelina pridružil kolegom v prvi liniji pri Mirnu. »Ognja sem vajen. Na tem prostoru sem pomagal gasiti že pred tremi leti, ko je zgorelo 45 hektarjev. To je bilo grozljivo videti. A ko gledam nazaj, je bilo tisto skoraj zanemarljiv delček tega, kar je gorelo zdaj,« pove 20-letnik.

Na dve ali tri minute so se slišale eksplozije ubojnih sredstev iz prve vojne. FOTO: Osebni Arhiv

Ob pozivu na pomoč mu je bilo kristalno jasno, kaj storiti, četudi ga je dan pozneje, ko je več kot 12 ur gasil na pripekajoči vročini in ovit v dim, čakalo državno prvenstvo v odbojki na mivki. Iz polne gasilske opreme je skoraj neposredno skočil v atletske hlače in majico – ter postal državni prvak.

Po očetovih stopinjah

Gasilstvo in odbojka sta vtkana vanj, skoraj družinska zapuščina. Z odbojko, ki jo je v mlajših letih igral že njegov oče, se namreč ukvarjata tudi Klemnova mlajši brat in sestra, očetovim stopinjam pa so vsi trije sledili tudi v gasilske vrste.

»Med gasilci sem od mladih nog,« nadaljuje študent mehatronike, ki je hitenje na najrazličnejše intervencije postalo del njegovega vsakdana. »Smo veliko gasilsko društvo in pomagamo pri kakšnih sto intervencijah na leto, dveh ali treh na teden. Tokrat smo poziv dobili v sredo pozno zvečer in v četrtek ob petih zjutraj smo vsi iz Gasilske zveze Logatec v konvoju krenili proti Krasu. Gasili smo v prvi liniji, tam, kjer se je največ dogajalo.«

Sprva se je Šenova društvena četverica z ognjem borila pod mirnskim gradom, ko pa se je kljub naporom in na grozo vseh požar začel spet širiti, so zavzeli linijo med Opatjim selom in Kostanjevico na Krasu ter si prizadevali, da ogenj ne bi zajel tamkajšnjih hiš. Pri tem sta mladega gasilca ganili prijaznost in hvaležnost domačinov, ki so jim poskušali vsaj malce olajšati delo. »Ponujali so nam vse, kar so lahko, a ko se je ogenj začel spet nevarno bližati hišam, so se morali umakniti in čakati, ali jim bo odrejena evakuacija.«

Narava je neusmiljeno kazala svojo moč, a prostora za strah ni bilo. »Vedel sem, da smo dobra, uigrana ekipa gasilcev, poznamo se, skrbno smo sledili navodilom. Ceste nismo zapuščali, razen tam, kjer je pot že bila ali je bilo uhojeno,« kajti že tako peklenskemu delu je nevarnost na potenco dodala posejanost območja z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, s spominki na vihre prve svetovne vojne.

Kljub pomanjkanju spanca in srditemu boju z ognjem ni niti pomislil, da bi udeležbo odpovedal. FOTO: Osebni Arhiv

»Ta nevarnost je vsekakor bila. Nenehno je bobnelo, na dve ali tri minute se je slišalo eksplozije, ena je odjeknila precej blizu, kakšnih 30 metrov od mene.« In kot da to ne bi bilo dovolj, jim ni šlo na roke niti vreme s pripeko. »Tisti dan je bilo v senci 38 stopinj,« se spominja Klemen, ki bi mu bila ta senčna vročina verjetno še prijetna v primerjavi s tem, kar je okušal. Neposredno sonce, puhtenje vročine od ognja in tlečih tal, vse v polni bojni opremi. »Ta je sicer nekoliko lažja, prilagojena gašenju požarov v naravi, in tehta kakšnih 10 kilogramov. Ja, bilo je ful vroče, a med gašenjem zaradi adrenalina na to malce pozabiš.«

Do tedaj, ko so lahko odložili cevi. Adrenalin tedaj popusti, za njimi pa pride izmučenost, ki zadene kot cunami. »Vročina nas je še dodatno zdelala.«

Prijavila sta se ob enajstih zvečer

Od ranih jutranjih ur do večera se je boril z ognjem, misel, da ga že naslednji dan čaka pomembna tekma, se mu skoraj ni utrnila. »Zato ni bilo niti časa. Na to sem se spomnil šele pozno popoldne, ko me je poklicala punca, kdaj da se vračam in ali še vem, da imam naslednji dan tekmo.« Tega seveda ni pozabil, čeprav je bila odločitev za udeležbo skoraj tako nepričakovana kot gašenje na Krasu.

Svojega običajnega soigralca namreč ni imel, tako da sta se z Nejcem Zemljakom na tekmo prijavila v zadnjem hipu: »V torek opolnoči so se zaključile prijave, midva sva se prijavila ob enajstih zvečer.« Ob tej spontani odločitvi sta skupaj igrala zgolj enkrat, saj je Klemen njun četrtkov trening zaradi požara odpovedal. »Zaradi vsega tega sva šla na tekmo sproščena, brez pričakovanj.«

Malce ga je morda skrbelo le, ali bo lahko dal vse od sebe. O svoji telesni pripravljenosti sicer ni dvomil, a celodnevnega gašenja in pomanjkanja spanca pač ne gre kar prezreti. »Pri prvi tekmi sem imel nekaj težav. Bilo je vroče, med kakšno daljšo točko sem čutil, da mi stiska pljuča, da se ne morem dobro nadihati,« a se je pretolkel tudi skozi to – vse do zlatega odličja.