Iz požgane podrtije v nov dom (FOTO)

»Bil je petek, 4. december 2020, ko me je pot vodila do hiše Dolarjevih, a sem se ji približala z mešanimi občutki, saj nisem vedela, kako me bo družina sploh sprejela. Iz hleva sta prišla gospodar in njegov sin in me povabila v hišo, kjer je Cvetka ravno pripravljala večerjo. Zagledala sem črne stene in strop, ki je bil podprt s podporniki, tla na verandi so bila iz betona, kuhinjski elementi črni od saj po požaru, strop se je luščil. A bilo je toplo zaradi krušne peči, ki je bila zakurjena. Videla sem kuhinjo, spalnico in Jožijevo sobo. Kopalnice ni bilo. Leseno stranišče na štrbunk pa je bilo 50 metrov od hiše,« je dan, ko je spoznala družino Dolar iz Stranic, s pretresljivim glasom opisala Simona Vrečko, članica Lions kluba Konjice Vita, ki je pozneje prevzela delo vodje projekta za obnovo doma Dolarjevih.

Vite so se namreč odločile pomagati družini, ki jim je požar dodobra uničil skromen dom, in jim ga je uspelo s pomočjo številnih prostovoljcev, obrtnikov, krajevne skupnosti, občine in Rdečega križa temeljito prenoviti. »Čisto vsake roke in vsak prispevek so prišli prav in čisto vsakemu gre zahvala, da ima njihova hiša danes bele stene pa tudi kopalnico in stranišče,« je poudarila Vrečkova in družini simbolično izročila ključ njihovega doma. Ob tem se je zahvalila tudi svojim Vitam: »Punce, bile ste izjemne, ponosna sem na vas.«

Družina Dolar zbrana za mizo v novi kuhinji

S tem je tričlanska družina Dolar, oče Slavko, mama Cvetka in njun 16-letni sin Joži, v teh dneh lahko obrnila nov list v življenju. »To je veliko olajšanje. Presrečna sem,« je s solznimi očmi dejala Cvetka Dolar, ki se v lepi, novi kuhinji skoraj še ni upala dotakniti štedilnika, da se ne bi kaj preveč umazalo. »A bom zagotovo kmalu nekaj spekla, da bom preizkusila pečico,« se je le opogumila. Solzne oči je imel tudi gospodar Slavko, ki je les za ostrešje v večini prispeval sam iz lastnega gozda, medtem ko so večino del na ostrešju opravili prostovoljci.

»Pa ne samo to. Ves čas je pridno pomagal pri vseh drugih delih, prav tako so prišle prav Jožijeve roke, medtem ko je Cvetka delavcem pridno kuhala kavo,« je Dolarjeve, ki so bili še kako aktivno vključeni v prenovo skromne hiške, pohvalila Vrečkova.

Niti za položnice ni bilo

»Počutim se tako kot prvi dan, ko sem prišel v Skopje služit vojsko. Bil sem vznemirjen, ker nisem vedel, kaj me čaka. S to razliko, da zdaj vem, da nas čaka lepše in bolj brezskrbno življenje,« je Slavko Dolar dejal s solzami v očeh. In spomnil, da so se dela začela 27. aprila letos. Pošalil se je, da je imel na srečo na zalogi nekaj slivovke, da so se delavci, ker pandemija še traja, lahko razkuževali in jim je šlo delo lažje od rok. Hkrati se je spomnil na usodni konec leta 2017, ko jim je ogenj uničil 300 let staro hišo.

»Bil sem ravno v hlevu, molzel sem krave, ko se je moja Cvetka strahotno zadrla. Ne znam vam opisati, kakšen čuden krik je to bil.« Takrat se jim je sesul svet, saj z 247 evri invalidske pokojnine, Cvetkino socialno pomočjo in otroškim dodatkom družina ni zmogla niti redno plačevati položnic, kaj šele, da bi kaj prihranili za obnovo že tako dotrajane hiše. Zato so bili toliko bolj veseli ponujene roke. Še posebno Joži, zdaj že dijak prvega letnika srednje kovinarske šole v Zrečah, ki nam ponosno razkrije, da bo postal kovinostrugar oziroma oblikovalec kovin. Ata Slavko ob tem spet pokaže svoj smisel za humor in sinu v šali zapove: »Da se ne boš zmotil in namesto oblikovalec kovin zapisal oblikovalec deklin.« Kakor koli, tudi Joži je vesel, da je njegova skromna sobica svetla in bo v njej z veseljem opravil vse šolske obveznosti.

»Zelo smo si oddahnili in zdaj bo zagotovo vse lažje,« je dejal 16-letnik. »To je velik dan tako za družino Dolar kot vseh 25 članic, saj delujemo šele tretje leto. Simona Vrečko pa nam je zgodbo družine predstavila s takim sočutjem, da smo se v trenutku odločile, da pomagamo. Čeprav je bila pot dolga in ne ravno enostavna, je bil pred nami jasen cilj, ki smo ga dosegle. Veseli tudi spoznanje, da med nami še živijo prijazni in srčni ljudje, ki so pripravljeni pomagati,« je misli strnila Simona Senegačnik, aktualna predsednica Lions kluba Konjice Vita.