Iz šare ustvarja cestne dragulje (FOTO)

Koliko motorjev ima Cveto Bohinjec ​iz vasice Leše, gorenjskega zaselka dober prdec od svetovno znanih Brezij, tik pod Dobrčo? »Več kot sedemdeset jih je, ampak priznam, da točno ne vem, jih nisem nikoli štel,« pove nekdanja medicinska sestra, kar spravi vnuke v smeh: »Najprej sem delal v kovačiji, potem sem šel v medicino. Zgodila se mi je delovna nesreča in so mi ponudili, da bi bil hišnik. Takrat sem zaživel na novo, sploh ker sem že vijačil motorje.« Njegov prvi je bil model TMZ, izdelali so ga v Zagrebu: »To je bil moped, ni bil še motocikel. Malo sem ga uredil po svoje, ker prej ni hotel v noben breg. Star sem bil 15 let,« pravi svojevrstni mojster mehanike, ki obiskovalcu rad ponudi šilce voltmajstra, posebnega žganja iz cveta, ki raste samo na nekaj pobočjih Karavank in Jelovice.

Povabilo v puščavo

»Kmalu sem začel dirkati,« pravi danes 72-letni Cveto: »Mulci smo stalno navijali motorje, potem sem presedlal na spidvej, seveda s svojim predelanim motorjem, začel sem v Kranju. Nisem se prav dolgo mučil s to motoristično panogo. Po služenju vojske kakšnih deset let nisem dirkal, samo popravljal sem motorje. Potem sem začel spoznavati dirkališče Grobnik s cestnimi dirkalniki, po domačih bregovih pa smo uganjali motokros. Žal ni bilo denarja za hude motorje češkega tipa ČZ, španske montese ali britanskega greevesa. Kar sami smo skupaj sestavljali motokros motorje iz različnih delov, a je ravno tako šlo,« se spominja Cveto, ki se je na motociklu peljal več kot 260 km/h. Vendar ni bil sam. »Bil sem sovoznik na prikoličarju dirkača Milana Špendala iz Orehka, ki je najprej vozil evropsko prvenstvo, potem pa je šel v svetovno prvenstvo. To je bilo za trening, ne za tekmo. Sam, na svojem motorju, ki sem ga sam uredil, sem stisnil do 240 km/h, s kawasakijem, tipa se ne spomnim, je že precej dolgo od tega.« Odstre priimke kot Malec, Katrašnik, Hercigonja, Nahtigal, kup možakarjev, ki so uživali v dirkanju na motorjih, ki so jih sami nastavljali v domačih garažah. Bohinjca so vabili v moštvo Mirana Stanovnika, da bi pripravljal motocikel motor za puščavske dirke, a se je temu odpovedal zaradi zdravstvenih težav. Te pa ga niso odvrnile, da ne bi peljal 2440-kubičnega motocikla. Zverina? »FGR midalu V6 je motocikel, ki ima šest cilindrov. Presenetljivo, ni nemški, angleški ali japonski, ampak češki. Izjemno enostaven je za vožnjo, čeprav tega ne bi dejali. Tako strokovnjaki kot sam trdimo, da je to pravi kralj cest. Seveda o tem priča tudi cena, najnovejši modeli stanejo tudi do 120.000 evrov.«

Dirkal še pri 70

Vsak njegov motor ima svojo zgodbo, tudi najstarejši ariel red hunter, ki je bil rojen v angleški tovarni pet let pred drugo svetovno vojno. »Z njim sem dirkal po Sloveniji, še nekajkrat sem zmagal. Nisem bil ljubitelj le enega motocikla, vozil sem pucha, jawo, ČZ, še s tomosom sem se peljal, tudi po dirkah na Češkem. Zadnjo dirko sem peljal pred dvema letoma, na Ljubelj, na Tomosovem mopedu, ki ima 49 kubikov in nič več, potegne pa v breg, da je groza.« Če bi hotel sestaviti vse motorje, ki jih ima v treh garažah, tudi ruske prikoličarje tipa dnepr, pravi Cveto, bi se moral še enkrat roditi in vse dni delati samo to. »Zadnji, ki ga dajem vkup, je DKW, letnik 1952, ki sem ga našel na otoku Krku, bil je odvržen za staro železo. Rekel sem si, da takega dragulja že ne smem prepustiti klavrni usodi, ki ga je čakala. Vrag je, da mi manjkajo špice za kolesa, ker so za ta motor drugačne, DKW je delal čisto po svoje.« Optimizem ga ne izpusti: »Saj tudi moje žene Tončke ni. Vedno me je vozila z avtom, pa seveda so bile zadaj prikolice in na njih motocikli. Skoraj nikoli nisem sedel za volan, ko smo potovali na dirke in potem domov.«