Iz slovenskih Benetk bi izgnali avtomobile (FOTO)
Ko se po vijugastih cestah med polji približujemo najstarejšemu mestu na Dolenjskem, srečamo nekaj kolesarjev, a večina jih raje zavije na urejene kolesarske poti. Kolesarjenje je poleg pohodništva ena najbolj priljubljenih rekreativnih dejavnosti na območju zgodovinsko in kulturno bogate, a hkrati spokojne Kostanjevice na Krki. Najmanjše in edino slovensko mesto, poseljeno na otoku, letos praznuje 770 let.
Kostanjevica na Krki, že sama po sebi idilična, je vpeta med Krakovski gozd (njegov del je tudi močvirnat pragozd), ravnice rodovitnih polj in razgibane Gorjance, o katerih so nastajale različne legende. Ena od njih, o njej je pisal že pisatelj Janez Trdina, pravi, da bi, če bi se vrh Kičer in Opatova gora na Gorjancih odprla, voda zalila celotno Krško polje.
Otok, dno reke Krke in trije mostovi so zaradi prazgodovinskih, antičnih in srednjeveških najdb pod spomeniškim varstvom. Trenutno prenavljajo južni most, ki naj bi bil dokončan jeseni. Z avtom se je mogoče pripeljati čez severni most; tretji – Tercialski most, namenjen pešcem – je izdelan po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika, ki je prijateljeval z domačinko Emilijo Fon. Tukaj so se nekoč, a tudi danes, zbirale ženske in klepetale o vsem, kar je bilo novega.
Za čim manjši ogljični odtis
Ko prečkamo hrastov most, v toplejših mesecih opazimo kopalce, ki se hladijo v Krki. Poleg tega lahko turisti in seveda domačini na reki supajo ali čolnarijo. Na otoku, kjer je staro mestno jedro, stalno živi dobrih sto ljudi, in kot pojasnita sogovornici iz tamkajšnjega turističnoinformacijskega centra (TIC) Anita Pajtler in Maša Zagorc, si želijo, da bi v prihodnje otok zaprli za avtomobile in tako zaščitili kulturno dediščino ter se bolj usmerili v zeleni, trajnostni turizem. Obiskovalce spodbujajo, da se do kulturnih in naravnih znamenitosti sprehodijo ali odpravijo s kolesom – za čim manjši ogljični odtis.
Staro mestno jedro je nastalo na umetnem otoku v meandru reke Krke, razvoj naselbine pa je povezan s koroško dinastijo Speinheimov, ki so v začetku 12. stoletja pridobili obsežna ozemlja ob spodnjem toku reke Krke, na meji med nemško državo in ogrskim kraljestvom, in za obrambo svojih posestev zgradili trdnjavo Kostanjevica. Nekoč se je imenovala Landestrost, slovensko ime so prvič zasledili leta 1615. Kostanjevica je bila vseskozi edino mesto na Slovenskem, ki ni bilo obdano z obzidjem in se je moralo pri obrambi zanašati le na lego na otoku.
Med tamkajšnjimi znamenitostmi so župnijska cerkev sv. Jakoba, barokizirana romanska cerkev, podružnična cerkev sv. Miklavža, poznogotska cerkev s freskami Jožeta Gorjupa v prezbiteriju, rojstna hiša dr. Ivana Oražna, zgrajena leta 1831, in kapelica, pozidana konec 19. stoletja. Sogovornici povesta, da za turiste prirejajo vodene oglede mestnega jedra z usposobljenimi lokalnimi vodniki, sicer pa poskušajo obisk individualno prilagoditi željam skupin in posameznikov.
V kulturni ponudbi mesteca pripada osrednja vloga Galeriji Božidar Jakac, ki deluje v nekdanjem cistercijanskem samostanu iz leta 1234 in ima ogromne površine razstavnih prostorov (4600 m2), v parku pa lesene skulpture Forme vive, najstarejšega še delujočega mednarodnega kiparskega simpozija (pripravljajo ga od leta 1961).
Pomemben kulturni fenomen
Kot pojasni direktor galerije Goran Milovanović, je bila Forma viva v 60. letih pomemben kulturni fenomen; ideja je prišla iz Avstrije. »Forma viva je v te kraje prinesla tudi razvoj. Ko so prispeli prvi kiparji, so jih nastanili v takratni osnovni šoli in v ta namen v poslopje napeljali vodovod. Prvo leto je bil na simpoziju tudi kipar iz Kanade, ki je na to območje prinesel prvo motorno žago. Tako simpozij ni imel le kulturne, ampak tudi izobraževalno-razvojno plat. Kiparji so med sabo delili znanje in izkušnje,« pove Milovanović. Prvih pet let je bil simpozij vsako leto, odtlej ga prirejajo bienalno. Forma viva je ukoreninjena v zavest domačinov, poudari direktor galerije in doda, da je park del zbirke, zato ga poskušajo ohranjati v čim boljši kondiciji.
Les je sicer zahteven za vzdrževanje, je pa osnovna ideja, pravi Milovanović, da je to forma, ki živi (od tod konec koncev ime Forma viva). »Kip je drevo, potem postane skulptura, katere življenje se naposled konča. Lahko pa po vseh teh desetletjih vidimo, da nekatere skulpture iz leta 1961 še živijo. Hrastov les iz Krakovskega gozda je dovolj trpežen.«
770 let je staro najmanjše in edino slovensko mesto na otoku.
V Galeriji Božidarja Jakca, ki deluje od leta 1974, se sicer usmerjajo v likovno dejavnost, delovanje galerije pa pogojuje historičnost stavbe. Njenih deset stalnih zbirk, med njimi velja izpostaviti zbirke Božidarja Jakca, Toneta in Franceta Kralja, je iz obdobij med vojnama, ekspresionizma, nove stvarnosti, barvnega realizma, prav tako imajo tri razstavne prostore za začasne zbirke oziroma razstave – predvsem sodobne umetnosti domačih in gostujočih avtorjev. Direktor med občasnimi omeni odmevno retrospektivo Vladimirja Makuca in razstavo v nekdanji samostanski cerkvi avtorja Staša Kleindiensta z naslovom Antiarkadia. »Gre za sodobno slovensko slikarstvo. Staš slika na način, da pokrajina oziroma podobe od daleč delujejo realistične, od blizu pa je vidnih nešteto anomalij, od okoljske problematike in odnosa med ljudmi, malce boschevsko,« opiše.
Hrana šepa
Galerija je tudi prizorišče delavnic, poleti medgeneracijskih, sicer likovnih in kiparskih, ter prostor gledaliških predstav in koncertov. Že vrsto let sodelujejo z Anton Podbevšek Teatrom iz Novega mesta. V njej je tudi cvičkova klet, v kateri se predstavlja 12 največjih vinarjev iz te regije, združenih v Konzorcij Cviček. Obiskovalci si lahko ogledajo klet in kupijo vino, za skupine nad deset ljudi pripravijo tudi pokušine, na katerih ponudijo lokalno specialiteto cop na lop. »To je pogača iz kvašenega testa, pregrete smetane in skute, značilnost Gorjancev. Gospodinje so jo pripravile za neučakane otroke med peko kruha, in sicer tako, da so odščipnile kos kvašenega testa in ga napolnile s tistim, kar je bilo pri hiši. Največkrat prav s smetano in skuto,« pojasnita Anita Pajtler in Maša Zagorc.
Večina gostov je domačih, med tujci pa prevladujejo tisti iz držav Beneluksa, Belgije in Nizozemske pa Nemčije, Italije in Francije.
Priznata, da je gastronomska ponudba šibkejši člen Kostanjevice na Krki. Pred kratkim so sicer privabili ponudnika, ki bo skrbel za fast food v okolici parkirišča za avtodome, želijo pa si, da bi pridobili nove. »Ko pridejo turisti, ki sprva mislijo, da se bodo pri nas samo ustavili, jih s ponudbo poskušamo zadržati tukaj, hkrati pa je tista osnovna ponudba – torej prehrane – zelo omejena,« povesta sogovornici.
Cop na lop je pogača iz kvašenega testa, pregrete smetane in skute, značilnost Gorjancev.
Če je bila pred covidom večina turistov tujcev, se je med zaprtjem, tudi kot posledica turističnih bonov, struktura gostov spremenila. Zdaj je večina domačih, med tujci pa prevladujejo gostje iz držav Beneluksa, Belgije in Nizozemske pa Nemčije, Italije in Francije. »Večinoma gre za tranzitne turiste, nekaj je avtodomarjev. Del nizozemskih gostov je iz kampov v Termah Čatež in Šmarjeških Toplicah. Tipično je, da gredo turisti od nas naprej proti Ptuju oziroma pridejo od tam.« Četudi je Kostanjevica na Krki del Posavja in tudi sogovornici obiskovalcem priporočata znamenitosti in aktivnosti iz okoliških občin, pa nekateri mestece bolj uvrščajo na Dolenjsko.
